Ljudje imamo pretežno vsi težave z voščili, sploh, če jih je treba napisati. Novoletne in božične voščilnice, velikonočne poslanice, tudi kartice stari mami z dopusta. Kaj sploh napisati? In na koncu napišemo pač nekaj povsem generičnega: Vesele praznike! ali Lep pozdrav z morja! To, kar verjetno piše že na fotografski strani kartice.
V redu, če gre za enkratni dogodek, če gremo pač samo enkrat na severni tečaj in tam oddamo pošto za prijazno sosedo, ki nam zaliva rože. A kaj, ko je (še kolikortoliko) vljudno, če nekaterim pišemo/pošljemo razglednico vsaj za kakšnega od praznikov ... vsako leto.
Danes je svetovni dan mokrišč. Teh nepriljubljenih ekosistemov mnogi ne marajo. Oziroma marajo jih le tisti, ki jih opazujejo od daleč, skozi okna pisarn, na primer. Ali pa tisti, ki jih obiščejo občasno, silno redko, manj kot enkrat letno.
Neposredno življenje z mokrišči pa je precej bolj naporno. V stavbah povzročajo vlago in potrebo po dodatni izolaciji. Praviloma je območje hladnejše in potrebujemo več kurjave. Tla so neredko nekoliko mehka, in če so nam statiki že kolikortoliko utrdili hišne temelje ali uredili plavajoče domovanje, bo z leti valovila dovozna cesta. Zakisanost ne bo omogočala rasti katerekoli poljščine. Tudi vzgoja otrok bo bolj zahtevna, saj bodo hitro mokri, lahko pa tudi kaj hujšega, če je voda globlja.
Ob svetovnem dnevu mokrišč bi se spodobilo pisati kaj lepega, kaj biodiverzitetno veličastnega, z zanosom - predvsem o napredku, ki ga je zahodno človeštvo doseglo v odnosu do mokrišč. Ja, takšne zadeve danes tudi lahko beremo v nekaterih medijih, ki se imajo za ekološko ozaveščene. In iz pisanj se vidi tista teža ostalih 364-ih dni, ko na mokrišča ne le ne mislimo, ampak so nam v življenju - razen tistim izza okenskih šip - boljkotne v napoto. Vidi se tisto trpljenje pisca, ko je sicer napisal/a, "Vesele praznike!" a se v resnici mučil/a z besedo "vesele" in z besedo "praznike", in še s klicajem. Pravzaprav ni vedel/a točno, kaj naj pravzaprav napiše, ker se tako le spodobi. Le čemu imamo generične praznike? Zakaj ne praznujemo takrat, ko smo veseli?
Jutri seveda mokrišč spet ne bomo marali.
Upam pa, da jih bomo vsaj pozabili. Človekova pozaba je namreč za ostalo naravo pogosto najboljše varstvo.