Zadnje čase se v t.i. razvitem svetu veliko govori o pribežnikih. Razloge, da si ljudje iščejo drug prostor za življenje, smo si - zanimivo - ustvarili pravzaprav bolj na območjih, kamor prihajajo. Naj bi bilo iz ekonomskih, varnostnih, osebnih, celo okoljskih razlogov - torej vrednot, ki nekaj veljajo na zahodu. In zdi se, da njih niti ni nihče vprašal, oziroma so njihovi odgovori bolj kot ne natančne kopije našega razmišljanja.
Zahodni svet t.i. begunsko krizo (... koliko pridevnikov si bomo že izmislili ob krizi...) jemlje samo v sebi diametralno nasprotno: na eni strani imamo množico nasprotnikov, ki bi vse pribežnike najraje izgnali, na drugi strani imamo gostoljubne, ki naj bi sprejeli vsakogar. Spet se zdi - in večkrat upam, da se motim - da prav ti "opredeljeni" ljudje pravzaprav niso imeli nikoli stikov s pribežniki. Vse kar vedo, so izvedeli morda iz medijev, ali pa si ustvariali sliko glede na svoje notranje razpoloženje ali nazor. In povrh: najbolj zaskrbljeni za kulturo so neredko tisti, ki so se doslej pokazali kot dokaj nekulturni, ali pa sploh še niso slišali za kulturo civilizacije. In najbolj zaksrbljeni za pravice so zdijo prav tisti, ki so doslej zanikali vsakršen sistem pravic. Se je kaj skrivalo?
Podobne pojave, ko si ljudje delamo sliko sveta brez da bi svet res videli, poznamo tudi brez beguncev. Tako si umišljamo, da vemo, kaj je narava ali vesolje, da vemo, kakšen je Bog, da razumemo delovanje politike ali družbe ali znanosti ali religij, da si lahko v življenju pomagamo z eksotičnimi rešitvami ipd. Vse so nekakšen beg celo od tega, kar vsakodnevno povsem lahko izkušamo. V bistvu je to kriza, in druge celo ni.
Torej, begunci se med ljudmi, med katere prihajajo, vsidrajo kot nekakšne klin, ki deli. T.i. domicilni sicer pozabljamo, da so tudi prej imeli med seboj raznorazne kline, zato pa toliko bolj izkoriščamo pojav pribežnikov, da krizi dodamo še en pridevnik. In smo zadovoljni ... ker smo nekaj spet "dobro" definirali. Te "dobre" definicije pa dodatno podčrtavamo z dejanji, ki nasprotujejo samim sebi, ki mečejo v slabo luč zahodni način razmišljanja, ki se dobesedno posmehuje iz kulture, ki jo je - pa naj bo "prava" ali ne - zahodni svet v tisočletjih prispeval tej zemlji.
Razmišljanje, kakršno se ob problematiki pribežnikov pojavlja na ekonomsko uspešnejšem severu zemlje, seveda niti približno ne rešuje nobene težave: niti razdvojenosti med dejanskim pogledom in umišljeno podobo, ki ji dovoljujemo, da se neizmerno bohoti v nas samih, še manj pa tisto, ki jo (na videz) hočemo rešiti, to so dejanski človeški problemi ljudi, ki se preseljujejo. Povsem vsakodnevni. Lahko je deliti subvencije, ki si jih nekje vzel. Predvsem pa zahodni svet pozablja in spet pozablja, da so pribežniki le sindrom sicer večjega problema, oziroma dveh problemov: domicilnih ljudi v njihovih domovinah in domicilni problemi v domoviha, akor pribežijo.
Vidik problema, o katerem se sliši le malo ali nič je, da so ljudje, ki se preseljujejo, tudi ljudje. Torej, tudi med njimi nastajajo neusklajenost, prepiri, tudi znotraj njih se pojavljajo klini, ki jih delijo.
Ja?
Skupine pribežnikov so tako raznorodne, da bi se moral naš zahodni svet že enkrat soočiti z dejstvom, da gre za pribežnike in ne za Pribežnike, da torej ne gre za enotno skupino ljudi, da gre za celo paleto različnosti, vključno različnosti v navadah, kulturi, pogledih na svet, vzgoji, prejšnjih razmerah ipd. Na dejstvo, da država z imenom Pribežnikija dejansko ne obstaja, da je le umišljena zato, da mi opravičujemo svojo lastno krizo. Svojo lastno pribežniško krizo.
Očitno smo na tej zemlji vsi nekakšni pribežniki. Kline med seboj pa ustvarjamo in vzdržujemo kar sami.