Zdi se, da so duhovno zdravi ljudje bolj pogosto prenašalci duhovnih bolezni, kot bolniki sami. In če si prenašalec, si nekako kriv, da se bolezen širi in ne ustavi.
A pazimo. Morda le ni čisto tako, namreč, vzrok duhovne bolezni ni izrecno tisti, ki jo povzroči s svojim "duhovnim zdravjem", torej notranjimi lastnostmi, ki same silijo ven, kot so veselje, srčnost, notranja moč, preprostost in podobne, pač različno pri različnih ljudeh.
Če razmišljamo o duhovno zdravem kot prenašalcu in zato odgovornem za širjenje duhovne bolezni, lahko (pre)hitro preidemo na misel, da ta "krivda", ki seveda to ni,
prinaša s seboj vsaj odgovornost. Neke vrste odgovornost že, vendar ne
neposredne, saj takšna ni mogoča iz razlogov človekove notranje narave
in lástnosti lastnósti, po drugi strani pa zato, ker gre v družbi skoraj
vedno za multulateralne odnose, in bi navezava enega človeka na drugega
pomenila nekakšen dualistični individualizem. Odgovornost prenašalca
vseeno obstaja do te mere, da njega samega kroti - vendar ne v tisti
svetli lastnósti sami, ampak je prenašalec orgovoren (torej odgovarja, se pogovarja) v notranjem nasprotju tiste lastnosti, ki
prav tako obstaja, in je pocrh prav tako lastna.
Bolj verjetno je zato vzrok za obolevanje in nalezljivosti odnos med nosilcem (prenašalcem) in kasneje obolelim prejemnikom. In pri tem pogosto ne gre za medsebojni odnos, ampak odnos, v katerem prenašalec ne ve, da nekdo v njegovi okolici (obratno) zboleva. Kdar gre za obojekstranski odnos namreč takšna obrnjena nalezljivost ni mogoča, ker gre za izmenjavo. In ker ima vsak od nas nekaj tega in nekaj onega (slabosti in kreposti), se zadeva v svoji naravno-duhovni ekologiji uravnoteži.
V uravnoteženosti smo tako eden drugemu nalezljivost in prenašalci, in to je humanost, to je človeškost, to je v naravi človeka in v naravi celotnega življenja kot pojava.
http://idejalist.blogspot.com/2015/04/duhovne-bolezni.html