Znana je prispodoba rezlike med nebesi in peklom. V obeh krajih (naj bosta v tukajšnjem ali kakšnem kategorično drugem življenju) sedijo ljudje za polno obloženo mizo in se pripravljajo k jedi. Oboji imajo v rokah vilice s strašansko predolgimi ročaji. V peklu se na vse načine trudijo, kako bi hrano z mize nosili sami sebi v usta, a jim ne uspe, ker so ročaji pač predolgi in vilice nikakor ne morejo obrniti, da bi se nasitili. Tako se izčrpavajo ob polni mizi dobrot. V nebesih gre drugače: ljudje tam z dolgoročajnimi vilicami hranijo vsak svojega bližnjega čez mizo. Ročaji so namreč ravno prav dolgi, da lahko nasadijo hrano in jo čez mizo nesejo sočloveku v usta. Vilice torej nikakor niso predolge.
Verski moralizatorji take prispodobe pogosto uporabljajo za prikaz
stanja med ljudmi, še večkrat pa kot grožnjo, kaj se bo zgodilo, in kaj
se dogaja, če mislimo samo nase in na basanje lastnega trebuha. Prispodoba je res močna in res nekoliko versko obarvana, čeprav, kot smo že nakazali, takšen pekel ali takšna nebesa neredko opažamo tudi v svetu, v katerem živimo zdaj.
Problem verkega moralnega nauka iz te zgodbe pa ni v hrani in preobilju, ampak materializirana duhovnost. Namreč, redki, izredno redki pomislijo, da pri hrani, ki je v onostranskih ali tostranskih nebesih in v peklu na mizi ne gre (le) za materialne dobrine, ampak predvsem za duhovne, za dejanja, za vrline, za odpiranje in posredovanje človekove notranjosti. Celo za molitev, ki je ključno orodje vsake vere: je na svetu sploh kakšen vernik, ki nikoli (sebično) ne moli zase, ampak vedno za druge? Je kdo, ki se na Boga vedno obrača za pomoč drugim? Je torej kdo, ki v svoji moralizatorski vnemi svoje duhovne vilice s "predolgim" ročajem uporablja tako, kot jih ljudje v gornji prispodobi nebes?