Lastništvo je običajne sestavni del materialističnega modela življenja. Tu ne gre za politični sistem ali nasprotje idealističnemu modelu. Tudi ne za politološko vprašanje, ali je lastnina zasebna, družbena ali še kakšna drugačna. Gre za enostaven vsakdan, v katerem se materialne dobrine sveta nekako opredeljujejo za moje, tvoje, naše, vaše, njihove; nikogaršnje ali vseh.
Če torej vztrajamo v materialistničnem ali "stvarnem" modelu življenja, se neredko trudimo, da bi tudi zadeve, ki imajo kategorično drugačen pomen, uvrstili v ta svet. Predvsem jih hočemo olastniniti, kot lastninimo predmete. In to nam je že dodobra uspelo pri vrednostah, verovanjih in mistiki, celo pri čutanju. To je moje, ono je tvoje. Tako je npr. neka vrlina "moja". To pa ni res, ampak je pravzaprav - če hočemo, da ostane vrlina - le obratno: jaz sem njen, moja dejanja so del vrline, ki je nadlastniška, tudi nadštevna in nadopisljiva. Ko postane moja namreč izgubi svoje bistvo vrlosti. Podobno katerkoli lastnost neke reči: lastnost je sama na sebi, in če si jo prilastim, jo v bistvu omejim, ujamem jo v meje svoje zmožnosti dojemanja. S tem oropam tisto reč, hkrati pa oropam sebe, saj si zaprem možnosti spoznavanja in širitve dojemanja.
Marsikatere nesnovne reči tega sveta si ljudje prilaščajo. Npr. kultro, znanje, verovanje. Kar organizacije smo si ustvarili, ki so varuhi - in v najtežjih primerih izključevalci drugih - vsega tega. Pri verskih organizacijah, ki so na tem področju organizacijsko najbolj daleč, se zadeve že kar dobro kristalizirajo. Prevsem neverniki zato hitro opazijo, da si neka religija izključujoče prisvaja npr. moralo. Pazimo: ni priblem, da jo izvaja ali uči, ampak je težava, če si jo izključujoče prisvaja. Podobno spoznavamo pri znanostih, kjer samo "jaz", ali samo "mi", - običajno znotraj neke paradigme medsebojno potrjeni - vemo, kako je to, kaj in kako je nekaj znanstveno in zato edino in izključno veljavno. In s kulturo in organizirano umetnostjo ni posebej drugače. Je naša in vaša: in naša seveda presega vašo.
Poleg tega, da pri omenjenih duhovnih rečeh vse ni absolutno in očitno obstaja zadosti neprilaščanja, da se zadeve ohranjajo, ima ta svet srečo, da so nekatere reči doslej vseeno ostale neprilastljive. Tudi če odmislimo
tisti antimaterialistični model, ki ga večinoma imenujemo idealistični,
in ima prav tako "stvarni" svet npr. svet vrednot, čutenj, verovanj,
mistike - ta svet pogosto povezujemo z moralo in religijami in je v
mnogih primerih celo popredmeten ali personificiran. Obstaja še nekaj.
To je torej svet, ki je že sam na sebi gibljiv - in ga celo ne bi bilo, če bi miroval. To je svet, ki se ne meni za naš pogled materializma ali idelaizma ali katerekoli druge podobne kategorizacije, kaj šele ideologije. To je svet, ki je skupaj z materialnim in nematerialnim, tudi še nedojetim in celo nedojemljivim. Torej: procesi, odnosi, lastnosti, dogodki v prostor-času ... in najbrž še kaj.