Mar ni zanimivo, kako se tudi pri športu osrednja vsebina umika. Kako pravzaprav sploh ni več tako pomembno kdo in kako natančno zmaga, niti ne, koliko truda je morala športnica ali športnik in vsi sodelujoči vložiti v priprave. Marsikdo ve, športniki sami pa še najbolj, kako hitro so potem v javnosti pozabljeni tudi največji uspehi.
V novicah vse bolj prevladujejo zgodbe iz ozadja, za katere ne vemo točno, ali so res pripomogle k uspehu, ali pa so jih kot sicer za športnike drobne okoliščine v veliko zgodbo predelali tisti, ki morajo časopis čim bolje prodati.
Solze sreče ob zmagi "naših" (žal še vedno nismo osvojili pogleda, da je najlepše, če zmagajo najboljši) vse bolj menjajo solze zakulisja. Tako se neki ekipi zgodi, da je kot-da prisotna ob kriminalnih dejanjih. Oni potem to zanikajo, a s tem le povečajo pome zgodbe. Potem nek trener obljubi, da bo šel zaradi osvojene medalje peš na božjo pot. Spet drugič se bo oženil. Ali pa je nekdo zaprosil sovjo drago za roko; celo ona ono. Nekdo kleči ob prejemanju medalje. Mnogim se orosijo oči zato, ker je nek športnik bil prvi, ki je osvojil medaljo za neko povsem svežo državo - kot da je država kot taka nevemkako pomembna (še posebej, če ni veliko prispevala, kot v neredkih primerih). Spet ena izhaja iz skrajne bede ali iz skrajnega bogastva. Imamo tudi okoljske zgodbe okrog kanalizacij, domnevnega cvetenja alg v bazenih in podobno. Skratka zgodbe, zaradi katerih se je ob športu menda res treba zjokati.
Vseeno, vsa čast vsem, ki se plemenito trudijo. A olimpijada se očitno res širi na mnoge discipline človekovega življenja. No, saj je luštno.