Kaj če se pri talentih vsi hudo motimo. Kaj če je obratno, kot učijo psihologije, sociologije in druge nauke? Kaj če talenta ne podeduješ, niti se ga ne priučiš. Še manj ga vzgojiš? In je neumen vsak marter?
Kaj če je s talenti tako, da jih imamo vsi, in to vse po vrsti. Se rodimo, in imamo vse že predestinirano: vrhunski šport, akademsko znanje, neskončen spomin, muzikalnost in gibljivost, roko in um za pisanje in slikanje? Čut za sočloveka in duhovnost, občutljivost za naravo in odprtost za novosti?
Kaj, če je s talenti tako, da jih ni potrebno razvijati, ampak da se moramo pravzaprav zadrževati, da jih ne zatiramo. Kajti prav to morda delamo sami in družba okrog nas: sami sebi v bistvu odvzemamo, namesto, da bi dopuščali. In cela civilizacija se je tako usmerila, da otroke že od malega zatira s svojimi kalupi in spletkami, s svojim "znanjem" in "vsevedenjem". Kaj če so - in tako pravzaprav vsak opazi, če le pogleda - majhni otroci pravzparav daleč daleč najbolj nadarjeni za prav vse po vrsti: dojemajo, odpirajo, sprašujejo, iščejo; se gibljejo, so odprti in poslušni; nebogljeni le na videz in morda le po telesu. Še to je vprašanje.
Kaj, če bi svet obrnili na noge. Od najbolj rosnih let navzgor.