Če je zdravje vrednota, na katero prisega največje število ljudi praktično vseh generacij, ki se zavedajo samih sebe, potem bi bilo pričakovati, da so danes zdravstvene ustanove najbolj cenjene: od zdravstvenih domov do najbolj zapletenih kirurgij, vključno z vso zgodovino in z vsem znanstvenim obsežnim aparatom, brez katerega ne bi bilo nobenega posega.
Tako je na Zahodu, kjer smo sicer zdravje - kot še vse drugo - razsekali na drobne discipline, kjer vsak oddelek zdravi le majhen delček človeškega telesa (Edino za duševne bolezni morda še nismo prešli na posebej specializirane za vsako pego ali tip celice). Na Vzhodu je donedavna bilo drugače, in tudi tukaj se nekateri pošteno spogledujejo z metodami, ki so bile zapostavljene. Nekako jih uvršamo v holistične, čeprav so pogosteje le nekoliko manj parcialne ...
Bolnišnice so posebne ustanove, kjer so predpisi posebej strogi. Oziroma - tako kot v večini drugih ustanov, ki se jim ni treba preživljati na trgu znanja in spretnosti - je strogost držanja notranjih in zunanjih predpisov obratnosorazmerna s sposobnostjo, znanjem in smelostjo izkušenj ključnih zaposlenih. Torej: če so ljudje bolj sposobni in to sposobnost zmorejo in smejo izraziti, je potrebno malo predpisov, skoraj nič. Če pa, nasprotno drug drugega ovirajo tako hudo, da jih v smer pacienstov ne drži prav nobena druga reč več, kot zgolj suhoparni predpisi, začenši od beleženja delovnih časov, izpolnjevanja statistik o rabi rokavic ali toaletnega papirja naprej. Saj se ni treba pogovarjati o zapletenih dializatorjih, tomografih in nevemkajše, ki stane milijone in milijone - in ni pomembno, ali so upravičeni ali ne: milijoni namreč, ne oprema.
Pacienti so v bolnišnicah večinoma nemočni. Pridejo, nekaj se dogaja, nekaj jim dajejo, medikamente; nekaj hodijo okrog, nekaj se pogovarjajo, malo spraševáje, malo razlagalno, večinoma skrivnostno. Potem nekaj merijo in nekaj zapisujejo, če jih še ni nadomestil računalnik preko brezžične povezave. Vse manj bolezni je - tako kaže - ki bi se jih dalo diagnosticirati. Smo na Zahodu res preveč zapletli? Mar ni kljub vsemu bolj doumljivo, da je človek eden, celosten, torej je tudi bolezen celostna. Torej je bolan človek. Oziroma bolje: ni zdrav.
Zdravje ni enostavna reč, predvsem pa je odvisna od stalnega vzdrževanja. Pravzaprav niti ne tako zahtevnega. Nekaterim je takšno vzdrževanje omogočeno kar z rednim pestrim življenjem, in seveda ustrezno genetsko osnovo. Drugim je težje. morajo se truditi, stproti, iz ure v uro, od dneva do dneva. nekateri tudi radi plačajo, da se lahko razmigajo... kot ne bi bilo dosti narave, ki nam re-kreacijo nudi.
Nakaj pa je še čudno v bolnišnicah. Zakaj tako slabo skrbijo za zdravje? Zakaj mora človek tam toliko ležati? Toliko počivati? Mar res ne bostajajo načini, da bi se gibal, da bi gibal tisti del telesa, ki ni obolel? Verjamem, da v nekaterih primerih res ni mogoče, in da so nekateri bolniki res tako izmučeni, da ne bi šlo. Ampak vseeno, zdi se, da bi večina vseeno. ... Mar ne bi pomagalo tustemu delu, ki ga ne boli?
Zakaj bolnišnice nimajo telovadnice. Celo kapele imajo. Zakaj nimajo telovadnice? Imajo vsaj jutranjo telovadbo?