Pravičnost je vrlina, ki ne more biti drugačna kot dobra. Je
nekakšna nujna spremljevalka drugih temeljnih človekovih vrlin, ki so dobre le
v primeru, če so tudi pravične.[1]
Na primer zmernost, pogum in preudarnost: če niso tudi pravične, niso zares
vrline, so le trpinčenje, junačenje in dlakocepstvo. Celo za ljubezen, ki jo
človeštvo smatra za največjo vrlino, bi lahko rekli, da ni ljubezen, če ni
pravična. Zato je pravičnost popolna vrlina.[2]
Pravičnost je od znotraj, velja v vse stani, do vsega okolja in tudi do sebe.
[1]
Kant (1785) trdi, na ni nič v osnovi dobro, razen dobra volja. Govori o dobri
volji kot vrlini, ki šele naredi darove duha ali lastnosti značaja za dobre.
Prav podobno je s pravičnostjo. Dobra volja je izključno, pravičnost pa delno
predmet človekove odločitve in dinamičnega vztrajanja pri tej odločitvi.
[2]
Aristotel v Nikomahovi etiki (~230 pr.Kr/1974, V.knjiga, 3.poglavje) pravičnost
označi za popolno vrlino, ki se odraža le v odnosu do bližnjega. Njegova
opredelitev pravičnosti je blizu legalnosti in se pretežno nanaša na pravno
urejene odnose v družbi. Aristotel je bil Platonov učenec.