Posameznik s svojim delovanjem kaj malo lahko pomaga družbi. Toliko nas je, da tudi t.i. vplivni nimajo prav obsežnega neposrednega vpliva - oziroma so se taki časi zaradi duhovne svobode očitno umaknili v preteklost.
Če že ne moremo učinkovati kot posamezniki, pa to ne pomeni, da ne moremo ali ne smemo misliti. Celo pomembno je misliti, in to ostro misliti. Ali se potem tisto, kar mislimo tudi zgodi, ali naredi, niti ni najbolj pomembno, kajti če je prav, kar mislimo, se bo zgodilo in naredilo, če pa ne, bodo drugi posamezniki s svojimi (boljšimi) mislimi vsaj dolgoročno po svoji naravi poskrbeli, da so bi zgodilo tisto, kar je prav.
A ne le, da ne bi mogli ali smeli misliti, tudi naslednja stopnja jese zdi pomembna in celo potrebnejša: treba je misli izmenjevati. Če nam morda pri besedah ne gre, na primer, ker večinoma govorimo eden mimo drugega, in se eden-mimo-drugega tudi poslušamo, bi morda šlo pri mislih. Da bi torej misli medsebojno usmerjali tako, da bi jih lahko izmenjevali - to bi moral biti eden od najpomembnejših premetov v šoli in pri katerikoli vzgoji. To bi bila dimanika, to bi bil živ odnos, ki bi poganjal svet.