Pri socializacijski vzgoji, torej če gre za otroka ali mladino, ali prevzgoji, če gre za odrasle ljudi, je pomembno, da se vzgojitelj upošteva določene procedure, ki so družbeno sprejete in sprejemljive. V obeh primerih gre lahko za vnaprejšnji sistem, ko nekaj formiramo, in popravljalni sistem, ko neke napake popravljamo. Pri tem gre metodološko lahko za pravna orodja ali vzgojne programe, kar je načeloma najbolj enostavno. Vendar je učinek pogosto manjši kot v primerih, ko vzgojitelj posega tudi na področje moralnega in etičnega čuta vzgojenca.
Kljub mnogim poglobljenim študijam s tega področja se zdi, da v pravnih, programskih, moralnih in etičnih postopkih manjka neka komponenta, nek postopek oziroma stopnja, ki jo običajno spregledamo, morda včasih celo namerno. Gre za stopnjo obžalovanja.
Povsem jasno je, da se celotna procedura začne z neko napako, ki jo človek stori. Najbolj hiter odziv je seveda takojšnja kazen. To poznamo iz zgodovine, sodišč vojnih obdobij, nenazadnje pri nujno hitrih ukrepih tudi pri vsakdanji vzgoji otrok. Večina psihologov nasprotuje takšnim hitrim akcijam, in svetuje pogovor, razlago. To je načeloma dobro, lahko pa - in to v praksi poznamo - traja v nedogled, in to brez učinka. Pogovor je seveda dober, vendar redkokateri strokovnjak tudi pove kaj in predvsem kako se je treba pogovoriti, če ima otok že opečeno celo roko, ali če je odrasli že povzročil neizmerno gospodarsko škodo.
Pogovor se namreč običajno omeji na razlago, zakaj je nekaj narobe, poučevanje kako naj bi bilo prav, nemalokrat pa se pogovoru vsili razlaganje lastnih izkušenj in lastnega pristopa do podobnih dejanj. Na koncu vzgojenec vseeno doživi nekakšno kazen, saj mora poslušati moraliziranje, morda narediti neko kompenzacijsko dejanje, ki je sicer dobro, vendar ga razume kot kazen, kot ogroženost. Morda tudi opravičilo razume kot ogroženost, in s tem sam pri sebi zbija moralni instrument opravičila.
Zelo redko takšni pogovori ali prevzgojni procesi posežejo na področje obžalovanja. Pa ravno to je bistveno. Spoznanje, da sem storil nekaj narobe, je zgolj razumski del, le človekovi možgani, ki se analitsko primerjajo z možgani drugih ljudi v določenem času. Ni pa vzpostavitve celovitega odnosa človeka do družbe, v kateri je neko dejanje napačno. Obžalovanje je v bistvu nekaj podobnega kot žalovanje za izgubljeno ali umrlo osebo. Torej nekaj, kar je dejstvo, kar je nespremenljivo, in, v primeru obžalovanja gre za nekaj, kar sem jaz povzročil. Ni takojšnje oziroma hitro, je pa nujno; potrebuje čas; če ga preskočimo imamo načelno večje težave, nenazadnje pa je neopredeljivo. In prav takšnim rečem se radi izogibljemo, ker naj jih ne bi obvladali.
Seveda jih ne moremo obvladati, ker one obvladujejo nas, in to je naravno (celo fiziološko) in družbeno, torej del neke civlizacije. Morda celo presega nivo etike in morale, ki sta radi rigidno vkleščeni v določene sisteme.
Skratka, človeku, otroku, mladostniku, enako pa odraslemu, če pride navzkriž z družbo, je nujno potrebno doumeti, da je treba napako najprej obžalovati, in na osnovi zadostne stopnje obžalovanja, bodo procesi iskrenega opravičila in tudi zavestno sprejete kazni - če bo ta še potrebna - bistveno bolj učinkoviti za vse udeležence in za družbo kot celoto.