Včasih se človek zamisli nad novostmi, ki so pretresale znanost in tudi splošno vedenje o okolju, v katerem živimo. Nekdanji znanstveniki so nenadoma izgubili svoj pomen, predvsem pa svojo pomembnost. Večino so sicer počakali, da so odšli po naravni poti, prepričani v svoj nekdanji prav. Nekaterim so novinci tudi pomagali, včasih pa je bilo tudi obratno, a običajno ni dolgo zdržalo.
Da bi bila Zemlja ploskev, seveda ne moremo danes nikogar več prepričati. Da se živi svet ni razvijal iz ene v drugo vrsto, ločeval in širil raznolikost, prav tako ne. Da se tehnologija razvija, prav tako opazimo, in nam na misel ne bi prišlo, da bi zanikali.
Vendarle se nekatera védenja neverjetno držijo. Na primer tako imenovani zakon gravitacije, ali ločitev prostora in časa, v zadnjem času pa še posebej biomolekularna dogma, po kateri je genski zapis v kromosomu edina informacija, ki jo nasledniki prejmejo od prednikov in je tako edini razlog evolucije. Kot, da ne bi bilo vendar očitno, da se ob oploditivi ne združita dve dejansko celici, in kot da tega istega ne učimo hkrati, ko razlagamo spajanje dveh spolnih, torej haploidnih celic v eno diploidno. In da ne se ne poglabljam v histone in organele z lastnimi nukleinskimi kislinami, in podobno. kaj je pravzaprav vzrok in kaj psoledica evolucijekih proceso, v bistvu ni jasno, oziroma je nekaterim jasno nekaj, drugim pa drugo, redkokaterim pa oboje, torej celovitost in nedeljivost narave same.
Že več desetletij pa opazujem razvoj t.i. Pangee, praceline. Res kako čudovito se skladajo Južna Amerika in Gvinejski zaliv, pa Indija prav tako nekako sede ob Madagaskar, Zahodna Evropa se prileže Grenlandiji, Avstralija odlično potegne sledove od Indokine, ipd. Vse tako čudovito poteka na ploskvi, vse tako očitno jasno je, da drugače ne more biti.
In vendar je Zemlja krogla, in glej čudo, tudi Vzhodna azijska obala se oblikoveno in geološko nekoliko prilega skrajnemu zahodu Sevedne Amerike, in Čilenska obala čudno paše nekam pod Avstralijo in ob Antarktiko. Kaj, če je Zemlja vseeno krogla, in Panegea bi morda morala ležati nekoliko zvita okrog nje? Kaj če vseeno zadaj (seveda je zadaj tam, kjer nas Euroameričane ne zanima, torej sredi Atlantika), ni bila večna voda? Kaj, če je bila Zemlja nekako manjša, da je vse kopno šlo nanjo. Kako da enostavno verjamemo, da se vesolje širi, prav tako zvezde kot telesa, ter plinasti in nekateri poltekoči planeti, za Zemljo pa trdno verjamemo, da je vedno enako velika, saj vendar to čutimo. Kar poskoči, pa ti bo jasno, da je trdna. Kar poglejmo jo z vesolja, saj ne popolnoma jasno, da ne raste.
Tudi v srednjem veku je bilo jasno, da je Zemlja ploščata ...
Kaj če so makrogeologi kakšno dejstvo zgrešili?
Kaj, če je še kdo drug kaj zgrešil?
Kaj, ko bi vsaj pustili odprto? Znanost bi morda hitreje tekla proti resnici in novosti bi dobile drugačno svobodo, bolj zdravo.