V najnovejši papeževi okrožnici Laudato si', ki govori o človekovem odnosu do narave,
ni zaslediti poglobljenega filozofskega razpravljanja v smislu kontinentalnih
paradigm. Gre za bolj za praktično filozofijo, ki pa se v svojem pristopu
vseeno oddaljuje tudi od angloameriških akademskih okvirov. Razmerje zla in
dobrega meri tako rekoč izključno po življenju, zato lahko skorajda brez
avtoritarnih navajanj misli filozofov razkrije ločnico znotraj t.i. naravnega
zla, s katerim se krščanstvo ukvarja vsaj od sv. Avguština iz Hipona dalje.
Ta nova ločnica, ki temelji na Božji besedi sicer ne zanika
nobenega predhodnega vêdenja ali odnašanja človeka do narave. Tudi revščine, ki
je vzporedna tema okrožnice, in naravnih vzrokov zanjo, ne spregleda. A
naravnih vzrokov kljub temu ne obsoja, saj bi – tako pozitivnih v smislu
razvoja tehnologije in znanosti, kot tudi negativnih, kot so naravi pojavi
katastrof, bolezni ipd. – to pomenilo jasno obsojanje Boga stvarnika samega.
Obsoja torej izključno greh, torej izključno odklon od dobrega oziroma dejanja moralnega
zla, kar omogoča (človekova) svobodna volja.
Ker se tako del dosedanjega naravnega zla preseli na
področje moralnega zla, ostalemu delu pojavov pa je prizano instrinzično dobro,
dejansko ni več potrebe za kategorijo naravnega zla. S tem se vrnemo k izvoru Svetega
pisma, kjer navdihnjeni pisatelj Boga doume kot zadovoljnega nad vsem dobrim,
kar je ustvaril, in hkrati edino človekova dejanja proti dobremu označi kot
zlo.
Z ukinitvijo naravnega zla narava ni več človekova
sovražnica, zato se človeku ni potrebno več boriti proti njej in jo
obvladovati. Odpira se povsem drugačna pot odnosov, ki temelji predvsem na
sinergiji, sožitju, ki po krščanskem nauku pomeni enako kot po bioloških
znanostih: skupni izvor istega življenja. Od jasno izražene ideje sinergije v
naravi se torej najprej pričakuje zbliževanje v vzporednost, prav hitro pa
verjetno tudi v vzajemno multiplikacijo dobrega.
Odprava kategorije naravnega zla se ugodno postavlja kot vzporednica
vse bolj prodornim ugotovitvam nekaterih ekološkoevolucijskih biologov,
da pri razvoju sveta, predvsem vrst, dejansko še zdaleč ne gre izključno za
mehanizme slučaja in naravnega odbiranja ali celo borbe za obstanek močnejšega,
kot je izhajalo iz mehanicizma pri darvinizmu, ampak predvsem za zelo močno
koevolucijo, torej sočasen, sobivanjski in medsebojno tesno povezan, celo
ekološko brezpogojno zvezan razvoj populacij in osebkov v ekosistemih.
Ekosistemi in sinergije v njih pa delujejo zunaj človekovega (ne)moralnega
dosega in so torej tudi po religiozni plati dobri.