Za današnji ekonomski sistem je značilno, da se - kot rečejo - denar plemeniti, če se pretaka. To pomeni, da večje gibanje denarja oziroma več trgovanja pomeni hkrati tudi, da bogatost/vrednost neke družbe, merjeno v denarju, narašča. Zadeva je pravzaprav zanimiva in zdi se celo, da nekako odmik od materializma. Sprememba stanja je namreč odvisna od procesa, od gibanja, in ne od ocene vrednosti nekih stvari, nekega materiala, kot bi pričakovali v prevladujoče materialistični miselnosti.
Zadnjih nekaj desetletij se nekdanje trgovanju z dobrinami v vse večji meri pridružuje trgovanje z odpadnimi rečmi: od lokalnih zadev, povezanih s t.i. komunalo, preko regionalnih nadomestil za onesnaženost ali celo nevarnost onesnaženosti, do globalnega meddržavnega trgovanja z izpusti. Večina tovrstne trgovine se utemeljuje z varovanjem človekovega okolja in zdravja, čistočo, nekaj tudi z lepim videzom, skrbjo za druga živa bitja, predvsem tista, ki so človeku po videzu in delovanju nekoliko bližja.
Plačevanje teh dajatev je zgledno urejeno. Obstajajo demokratične politične odločitve na vseh ravneh, v procesih plačevanja gre za jasne in razločne listine - od konkretnih mesečnih položnic do konkretnih kuponov za izpuste. Vse te listine so nedvoumno razložene in vsaka številka na njih je utemeljena. Kar je javnega, je tudi javno, kar je zasebnega, je javno v tej meri, da za neko območje veljajo za vse državljane nekako enake dolžnosti plačevanja.
Kam pa gre tisti denar, ki ga pod naslovom okoljskih dajatev zbirajo pooblaščene ustanove, pa ni tako jasno. Oziroma, povsem jasno je, da se nekaj denarja porabi za samo delovanje, za predelavo tistih odpadkov, za urejanje insfrastrukture, ki je potrebna za zbiranje, za razvoj tehnologije in metodologij, za izobraževanje in ozaveščanje neposredno sodelujočih, nenazadnje za promocijo dejavnosti in usmerjanje uporabnikov storitev, da čim bolj smotrno ravnajo. Občasni so tudi denarni viški, ki se porabijo glede na odločitve pristojnih.
Vendar se vprašajmo, kako je pravzaprav s temi viški, kolikšni so, in predvsem - če odmislimo, da so lahko knjigovodsko zmanjšani ali zvečani - ali pripomorejo k izboljšanju stanja okolja. In, še bolj pred vsem, ali pripomorejo h kroženju. Zdi se, da v mnogih primerih viškov ni, da se torej celotna masa denarja porabi za delovanje, za proces, da za vsebino, oziroma na razloge, zaradi katerih nek komunalni sistem deluje, enostavno pozabimo.
Ta pozaba je pravzaprav logična. Namreč, dejansko ni pozaba, ampak že izvorna nevednost. Pravzaprav ne vemo, enostavno ne vemo zadosti, koliko in kaj je treba npr. nazaj v naravo vložiti, da se ta ne bo "kvarila", da je ne bomo onesnaževali. Preprosto še nismo - če smo sploh zmožni - spoznali narave tako globoko, da bi lahko res utemeljeno trdili, da nek ukrep naravi dejansko pomaga, in torej ni le olepšavanje, ni le glajenje nekih posledic, ampak pravo, koreninsko urejanje razmer ali naravnih procesov, ki jih človek s svojimi nepremišljanimi (!) dejanje povzroča.
Česa ne vemo? bodo rekli naravoslovci. Saj vendar poznamo delovanje narave, saj vemo, kako se posamezna bitja obnašajo, kako nastajajo ozonske luknje in potresi in umazan zrak. Saj vendar merimo količine snovi, ki očitno kvarno vplivajo na okolje in tudi na človeka ... Seveda. Vse merimo, vse štejemo, vse ocenjujemo. A merimo zgolj in samo z metri, ki smo si jih sami izmislili, v katere pravzaprav verjamemo, da so objektivni. Za štetje uporabljamo svoje primerjave in statistike. Indekse računamo po lastnih enačbah. A vera v objektivnost ni nič drugega kot subjektivnost.
Zdi se, da v tem procesu drvimo od nevednosti v nevednost, ves balast okoljske birokracije pa je le poskus prikrivanja nevednosti. Je morda nevednost celo namerna?
Kje je torej vsebinska odhodkovna stran okoljskih dajatev? Kdo pozna natančen odgovor?