Večini ljudi je na tak ali drugačen način znana velika četverica grških vrlin: modrost (phronēsis), pravičnist (dikaiosynē), zmernost (sōphrosynē) in srčni pogum (andreia). Poimenovanje posameznih je z današnjega gledišča precej vprašljivo, tudi prevodi so mnogoteri in mnogovrstni, ampak dejstvo je, da ljudje zahodne civilizacije vemo, za kaj gre.
Štiri temeljne ali kardinalne vrline se dokaj dobro ločijo med seboj, življenje pa, kot vemo, je časovno gledano sosledje popolnoma stopljenih dogodkov, ki se medsebojno tudi prekrivajo, je, celo v nekakno mrežo ali prostor ali še večdimenzionalno obliko. Kot človek se potem sprašuješ, kaj je tisto, kar v notranjosti tega prostor-časa-(inšekaj) povezuje vse vrline skupaj v celovito življenjsko drža, kakršne se nekako zavedamo in jo izkušamo. Saj, nekateri bodo rekli, da je to ljubezen, kot najvišja vrlina. A kaj, ko zahodni svet to vrlino ljubezni razume, čuti in interpretira na tako zelo različne načine, da je zadevo bolje ne izgovarjati. Kaj je torej lepilo, ki duhovno povezuje?
Razumno so-čutje je posebna oblika ne le vedénja, ampak kar življenjske filozofije. Sploh ne gre za sočutje, niti za čutenje, ki bi ga porazumili. Ne. Pomeni v bistvu združevati samega sebe v celoto misli, besed in dejanj; razuma, čutenja in čustvovanja; notranjosti, zunanjosti in vmesnosti. Gre za pojav - hkrati zavesten in podzavesten in še kaj - pri katerem se v bistvu nič ne zgodi v samem človeku, ampak se zgodi predvsem v odzivu drugih ljudi, kar ustvari učinkovito in prijetno medsebojnost, ki pa ni čustvena, niti razumska, niti nekaj vmes, ampak predvsem naprej. "Naprej" je pravzaprav le približek besede, ki bi morala biti neko stanje, nek odnos, neka norma, v bistvu pa je gibanje, ki je več kot ustvarjalnost, ki se sicer ob tem tudi poraja, vendar znotraj vsakega posameznika. Ni točka ali premica ali ravnina niti prostor-čas-inšekaj, ampak je vektor gibanja te medsebojnosti. Je nek zrak med vsemi prvinami, ki jih zgoraj naštevamo, nekaj na prvi pogled nedoločnega, ki je v bistvu izredno jasno, da je.
Vrlina, ki smo jo tukaj delovno poimenovali razumno so-čutje je zelo uporabna v življenju, saj nas pri osebni uporabi reši individualiziranosti, v javnosti ali družbenih zadevah pa uspešno premaguje ukalupljenost, paradigme, predvsem pa tako pogosto neumnost vsakodnevne ozkosti. Zdi se, da je precej drugačna od štirih kardinalnih vrlin, saj ne deluje sama na sebi, ampak le v povratnem smislu, le kot odziv, kot rezultat. In to ne le v prostorskem , ampak predvsem v časovnem smislu. Zdi se, da je kot nekakšna sila, ki drži skupaj vrlinske elemente, kot nek "naravni" zakon. Vrlina je namreč takšna, da v tistem trenutku sploh ne izgleda kot taka, in za nekoga ne moreš reči, da je tak, kot na primer pri drugih vrlinah, kjer je jasno, kdaj je nekdo pogumen, kdaj je zmeren, ravna pravično ali modro. Ne, ta vrlina se ne pokaže, ampak se izkaže. V bistvu potrebuje čas, in to je čas nekakšnega izničenja vsega vpletenega, agensa in cilja vrlosti.
Razumno so-čutje se ne občuti, ampak pride za tabo. To je tako, ko si enkrat, mnogo kasneje, v nekem neznanem preblisku, ki sploh ni stvar tistega trenutka, ampak neprestane rasti medsebojnosti, rečeš: "Glej, pa res!" "Kako, da takrat nisem opazil?" "Kako, da mi ni vžgalo?"
In tako te potegne za seboj.