Hvala izumiteljem fotografije in interneta.
Si lahko predstavljate, da nekdaj res nisi mogel ostati mlad in lep. Na platna so naslikali le vojskovodje in vladarje, in morda njihove najlepše polovice. Še po izumu fotografije, je mlad in lep obraz ostal skrit v albumu in tako rekoč samo za najbližje ali le za samo dotično osebo.
Danes je vse dugače. Čas lahko zamrznemo. Na spletnih fotografijah in video odlomkih občudujemo nekdanjo lepoto, nekdanje sveže glasove pevcev in pevk, gibčnost akrobatov in smelost umetnikov. Današnji dan je pravzaprav nepomemben, celo nepotreben, saj je postal simbol staranja, propadanja kariere in uspešnosti, simbol zgolj spomina na sliko, ki jo občudujemo, bolje, nam jo ponujajo v občudovanje.
Morda ima pojav celo nekoliko povezave z astronomijo. Saj vemo. Tudi, ko gledamo zvezde, dejansko gledamo preteklost, saj svetloba do nas potuje kar nekaj časa, tudi tisoče in tisoče let. Potem bi lahko rekli, da je tudi nekdanja lepota s fotografij v bistvu enako oddaljena, vse bolj oddaljena od življenja, ki pa je samo tukaj in zdaj.
Si predstavljate, da Wilde danes sploh ne bi mogel napisati svojega znamenitega dela? Sploh ne bi imelo smisla, vsekakor pa ne bi bil uspešen, saj so se nam danes želje po trajni lepoti in mladosti vsem tako rekoč virtualno izpolnile. (In kakšen je danes svet, če ne virtualen?)
Ali pač? Bi Wild moral vsakemu od nas napisati svoj roman?
Vseeno, hvala izumiteljem fotografije in interneta.