Na svetu je veliko dobrega. V naravi, ki ti daje prostor, zrak, vodo; v sočloveku, s katerim se lahko pogovarjaš, soustvarjaš, mu kaj potožiš ali se veseliš; v družbi, ki ti daje duhovno oporo, izobraževanje, usklajevanje in omogoča okolje za notranjo rast. Pogosto to pregledaš, in vidiš in občutiš le pomanjkanje vsega dobrega, ki se dogaja okrog tebe. Pravzaprav so redki trenutki, skorajda le prebliski, ko se kot človek tega zaveš. Vsakdanjik je pravzaprav večinoma nevtralen, ki se bolj nagiba v črnogledost. Seveda obstajajo tudi nasmejani, stalno pozitivno usmerjeni časi in ljudje. A dokler ne poznaš ozadja, je bolje molčati s presojo, na kaj dejansko kaže nasmeh.
Človek je dober tudi sam na sebi. Že tvoje telo, organizem če hočeš, ima silno usklajenost, ki se je razvijala skozi biološko evolucijo. Potem misli in čustva (in še kaj), v katera prihajajo zunanji dražljaji, se znotraj predelajo, zgubljajo ali si nasprotujejo, včasih uskladijo včasih ne, zavedno ali nezavedno pa zorijo. Vse to je, če pomisliš, res neverjetno, da sploh deluje. In da to deluje v vsakem od milijard ljudi, in morda na kakšen drug princip celo v vseh mirijadah drugih živih bitij. To je res noro.
A zavedanja tega norega je običajno kratko, hipno. Zdi se tudi, da se dobro enostavno ne želi samo manifestirati, da ga zlo zatre že v kali, predvsem pa se zlo življenja kot-da bistveno bolje drži. Celo tisto nevtralnost smatramo bolj za negativno, priznajmo si. Pa bi človek na nek način želel, da to pozitivno traja, da se ne zgubljamo stalno v miselni črnini.
Zato se mnogi sprašujejo, če ni potrebno na vse to noro dogajanje na kakšen način opozarjati, oznanjevati. Pojavijo se zagovorniki dobrega. Znanstveniki, ki so, kot rečemo, empirično, spoznali nekoliko globlje. Umetniki, ki intepretirajo vzgibe b sebi, in jih v različnih oblikah posredujejo naprej. Posamezniki ali skupine v družbi, ki z opisovanjem skušajo druge prepričati, da je marsikaj na tem svetu dobro, da obstaja celo tisto noro.
Pa so takšni posredniki in advokati dobrega uspešni?
Dva odgovora. Vsekakor so uspešni, saj na dobro, ki je sicer rado tako noro skrito, sploh pokažejo. Vendar so hkrati neuspešni, ker dobro sámo kot tako pokvarijo, ker ga v bistvu ne pokažejo v izvornosti, ampak kot lastno interpretacijo.
Dobro se ne manifestira samo. Pride pa samo, če ga počakaš.