Slovenci smo sami s sabo nekako shizofreni. Po eni strani se imamo za strašno pridne, delavne, inovativne, uspešne. Po drugi strani se vidimo kot ljudi, ki nam gre vse narobe, in se nam vse, od gospodarskih do družbenih in polzasebnih zadev, gre narobe. Seveda vse to tako zgleda, če si znotraj. Drugi, ki bi lahko dali relevantno oceno, imajo seveda sami s seboj ravno toliko dela kot mi s sabo, zato nas niti ne vidijo.
Zdi pa se, da bi bila lahko ena od uspešnih rešitev internacionalizacija, ki, če smo povsem iskreni, poteka že odkar se piše zgodovina. Morda je to celo razlog, da smo se vsaj zadnjih 1000 let - morda pa prej ni bilo drugače - sploh ohranili. Mnogi sicer mislijo, da nas zaprtost rešuje, a to je težko verjeti.
Kaj je torej internacionalizacija? Preprosto pretok znanja in življenja brez političnih meja, pravzaprav brez politike. In to brez vseh vrst politike, od tistega kvazikapitalističnega socializma v gospodarskih podjetjih, preko ukalupljanja šolstva in znanosti v državne sheme, krčevitosti t.i. javnega zdravstva, in seveda brez na srednješolsko raven priklenjeno politiko, predvsem lokalno seveda, nekoliko zatohlo pa tudi regionalno.
Slovenci so od nekdaj odhajali, in se od nekdaj uveljavljali zunaj meja. Če že ni šlo za fizično preselitev, so pa produkte svojega uma bolj ali manj finančno uspešno posredovali ven. To je morda primeren vzorec tudi danes. Kakšna je le razlika, ali nek proizvod uspe tukaj ali tam?
Velja tudi obratno. Kakšna je razlika, če grem po znanje v tujino? Saj itak beremo ogromno tuje literature, s spletom pa smo se v še večji meri povezali kar na splošno vsakodnevno. Zakaj se torej slepiti, ko nekaj še poteka in vsi to takorekoč delamo? Še več, nevarno je, da se dvojno slepimo in potem res obstaja možnost, da tisto področje nazaduje. Zaradi naše slepote! Ne zaradi kakšnega ogrožanja nekega zunanjega sovražnika ...
Znanje, delo, gospodarstvo, mnoge vrte umetnosti in kulture, celo marsikaj s področja šolstva in izobraževanja ... za vse to je kaj malo razlogov, da se okvirijo v ozke nacionalne meje. Celo škoda je, da se ne plemenitijo na duhovnem trgu mednarodnosti. Strah je tudi pogosto - če ne vedno - odveč, oziroma na napačnem mestu. Dvigujemo prah nad tujo učenostjo in stokamo nad znanjem, ki ga naši umi izvažajo v tujino. Le zakaj? Mar ni vse to univerzalno, ali ne gre za zdravo izmenjavo, pri kateri pridobimo vsi.
Kar je notranjega, nacionalnega, je (če je) zgolj kultura, ki je vezana na
slovenski jezik in na tisti del naše splošne kulture, ki je morda
nekoliko drugačna od sosednje. Saj ni z drugimi narodi nič drugače ...
Sistem, torej družba kot taka z vsem svojim mozaikom, mora torej sama v sebi le vzpostavljati mehanizme, ki ji ohanja tiste dele, ki na videz niso mednarodni, v bistvu pa še ti so, saj s svojo specifiko in lokalnimi posebnostmi prispevajo k širšemu mozaiku civilizacije.