Zamisli si neko besedilo, morda slavnega pisatelja, misleca, morda modrost starih ali drznost modernih. Zamisli si, da bereš, in da mislim pustiš prosto pot, da si torej sproščen in razpoložen.
Dve možnosti sta.
Prva je ta, da v besedilu odkrivaš vsebine, ki odsevajo tvoj pogled na svet, ki se skladajo s tvojimi mislimi, ki sovpadajo s tvojim razpoloženjem. Takšna odkrivanja ti zbujajo zadovoljstvo, sam sebi se zdiš v toku, takorekoč vzporednica mislim in besedam nekoga drugega. Sprejmeš, in se strinjaš s tistim, kar spoznaš, da so skupne točke tebe, ki bereš in onega, ki piše. In ostaneš na varnem.
Druga možnost je povsem podobna. V besedilu odkrivaš vsebine, ki odpirajo tvoj pogled na svet, ki skladajo tvoje dotlej neusklajene misli, ki padejo v tvoje misli na tistem mestu, kjer ti vzbujajo vprašanja. Sam sebi se zdiš kot tok, ki išče pravo pot po neskončnih ravninah misli drugega in drugih. Ne ukvarjaš se s strinjanjem ali nestrinjanjem, ker je enostavno preveč novega v mislih drugega in porajajočih misli v tebi, ker tok misli sam sebe žene in je neustavljiv.
Zamisli si neko glasbo, morda velikega skadatelja, z znano, takorekoč popularno vodilno melodijo. Ali povsem neznan odlomek. Morda tudi sodobno, celo popevko ali rock. Dve možnosti sta.
Prva je ta, da v slišanem začutiš vsebine, ob katerih si lagodno priznaš: ja, poznam, dobra je, res je dobra, res si lahko ob njej zadovoljno spočijem dušo, res mi pusti, da je to, kar je v meni, hkrati v moji okolici. Zdi se ti, da je povsem naravno, da je tista znana melodija povsem del sveta.
Druga možnost je povsem podobna. Melodija in ritem te presenetita v vsakem naslednjem trenutku. Čeprav že stokrat in stokrat slišano, se vedno znova najdejo odtenki ustvarjalčeve notranjosti - če je živa glasba tudi poustvarjalca. Znova in znova se ti porajajo vprašanja, kako je to mogoče, da je v vsej stalnosti in nespremenljivosti mogoče ne le biti presenečen nad novim, ampak da te tista vsebina preseneti tudi tam kjer ti nočeš.
Zamisli si neko sliko ali kip. ... Dve poti sta.
Zamisli si neko znanstveno teorijo. ... Dve poti sta.
Zamisli si pogled na naravo, ki nas v vsej svoji krutosti in lepoti, in predvsem v vsem kar je vmes, obdaja.
Zamsili si samega sebe v svoji svojskosti in nedeljivosti.
Karkoli. ... Dve poti sta.
Ena pot je pot malih, ki se delajo velike. Druga je pot velikih, ki so veliki zato, ker so.