26. okt. 2015

Richard Dawkins in Nobelova nagrada 2015

Biologijo že najmanj od petdesetih let prejšnjega stoletja, ko je bila z najvišjo znanstveno nagrado razkrita struktura slavne molekule DNK, dobesedno pretresa mehanicizem. V tem času so povsem zamrle bazične oziroma splošne discipline. Klasična botanika in klasična zoologija sta se preselili izključno v šolske klopi. Taksonomija deluje na eni strani samo kot malenskostno premeščanje posameznih vrst ali podvrst, pa še na tem delajo pretežno po zastarelih metodah in za aplikativne potrebe sestavljanja seznamov v naravovarstvu. Biokemija in genetika sta se kritično približale izključujočemu kemijskemu tehnicizmu, ki fenomen živega potiska v ozadje. Z roba nekje sicer prodirajo sistemske teorije, a res samo z roba, namesto iz središča.

Osnova biologije druge polovice 20. sotletja je dejansko postala DNK, molekula, v kateri naj bi bil ključ vseh informacij in vsega dogajanja v živem. Ker lepo vzporedi z darwinizmom, je znanost nad njo sploh navdušena. Molekula je postala tudi na filozofskem področju vzrok in bistvo vsega - seveda zaradi poenstavljene razlage dejanskih procesov v celičnem jedru in v celici. Tako so nastale razne skovanke, od katerih najbolj izbija t.i. sebični gen, torej naj bi šlo za molekulo, ki ji dejansko "ni mar" za nosilca (torej živo bitje), ampak s svojimi radikalnimi procesi sama v sebi skrbi zgolj za lasten obstoj in nadaljevanje vrste, ki s tem postane neka hipotetična entiteta brez posebne lastne vrednosti.

Letošnja Nobelova nagrada za kemijo je pravzaprav nagrada za biologijo, nagrada za povsem novo pot - dejansko preobrat - pri razumevanju informacij, ki so potrebne za življenje.

Če obnovimo: Doslej je pri razvoju posameznega bitja in tudi pri evolucijskem razvoju veljalo, da je molekula DNK (ali njene izpeljanke) nosilka vseh informacij o življenju. Po teoriji, ki so jo vsak na svoj način utemeljili letošnji trije nagrajenci, ima DNK sicer še kar pomembno vlogo, vendar je zdaj jasno, da v celici obstajajo encimi, ki to melekulo upravljajo, predvsem dejansko popravljajo tiste dele DNK, ki zaradi različnih vplivov iz okolja mutirajo. In teh delov je zelo veliko, in ti deli so zelo pomembni! Že dalj časa je sicer povsem jasno, da pri toliko mutacijah, kolikor jih dejansko poteka v jedrni DNK, ne bi mogla niti približno potekati nobena evolucija, niti se ne bi moglo normalno usklajeno razviti posamezno bitje. Ontogeneza in filogeneza torej sploh ne bi mogli potekati, če povemo v bolj učenem jeziku. Nekateri znanstveniki so našli odgovore na to nemogočo situacijo v različnih oblikah t.i. epigeneze, torej vplivih histonov, RNA, mitohondrijskih ali drugih delov celice oziroma citoplazme, ja in celo psihologiji. Zdaj je zadeva tehnično preverjena. Encimi dobesedno "znajo" poiskati okvarjen del DNK, ga dejansko kemijsko izrezati in povzročiti, da se zapis DNK na tistem mestu ponovno pravilno sestavi. Podrobnosti so seveda še stvar mnogih raziskav, ki se bodo zgodile v prihodnje.

Kaj torej prinaša Nobelova nagrada? Kakšen je torej obrat? Dejansko gre za to, da DNK očitno ni več ključna in izključna molekula pri procesih filogeneze ali ontogeneze, ki diktira življenje, ampak res zgolj nosilec informacije. Ključni pa so, tako kot povsod drugod, tudi v družbi, nadzorni ali če hočemo samonadzorni sistemi. Kako se bo ta informacija vzdrževala in ohranjala (kar je dejansko najbolj pomembno pri razvoju), je torej odvisno od medsebojnih nadzornih interakcih z drugimi molekulami, encimi, torej beljakovinami. Poudarjam: ne gre za molekule, ampak gre za interakcije, in hkrati poudarjam: ne gre za linearne procese, ampak za vzajemno delovanje mnogih, če ne kar vseh dejavnikov v jedru in citoplazmi posamezne celice.

S tem se je zgodil pomemben preobrat iz enostavnega mehanicizma DNA > RNA > PROTEINI v zelo zapleteno mrežo medsebojnega vplivanja med molekulami, ki pa je takšno, da lahko poteka zgolj in samo v celici, v živem. Dejansko je znanost s tem stopila na pot dokazovanja, da nekateri ključni procesi tega ne potekajo od spodaj navzgor v smisli zaporedja fizikalni-kemijski-organski-živi, ampak lahko "višja raven" odločilno vpliva na "nižjo". Dejansko teh ravni potem sploh ni, ampak gre za celovitost delovanja v živi celici oziroma organizmu. S tem pravzaprav odpade tudi Dawkinsova ideja o "sebičnem genu".