Nekatere družbe se obnašajo skrajno ignorantsko. Ne briga jih niti leva, niti desna, niti spredaj niti zadaj. Kaj šele, da bi bilo kaj spodaj ali nad njimi. V svoji samozadostnosti nepremišljeno, res nepremišljeno sprejemajo odločitve, ki na znotraj zgledajo odlične in edine logične, celo nujne in nujno brezpogojne. A glej, zalomi se že ob prvem stiku z zunanjim svetom.
Na primer. neka država sprejme in javno ter glasno, v mednarodni javnosti pa ponosno razglasi, da je za pomoč pri urejanju nekih razmer aktivirala vojsko. V bistvu nepomembno in v kontekstu dogodkov povsem logična oblika pomoči. A v mednarodni javnosti povsem neprimerna poteza, ki vsakemu normalnemu človeku zbuja sum, da se zadeve urejajo na vojaški način. Še huje, da ljudi, s katerimi nastajajo težave, morajo obravnavati kot del vojaških operacij.
Drug primer. Neka država proglasi dve petini svojega ozemlja za varovano zaradi posebnosti v naravi. Navznoter to na prvi pogled sicer zgleda obupno in obremenjujoče. Ko pogledaš v praksi, pa se izkaže, da ni nič posebnega, da se pravzaprav vse da dogovoriti, da lepa beseda lepo mesto najde, in da so neki naravovarstveniki tudi in celo navadni ljudje. A tistim, ki so v taki državi, se zdi, da jih od zunaj vsi občudujejo, češ, vi ste pa res temeljiti, res spoštujete mednarodne zaveze. Pravzaprav se jim zdi, da so prvi na lestvicah in da strokovna javnost dobesedno čaka na mejah, da se bo prišla učit, kako se stvarem streže.
Tretji primer. Neka država na velika usta razglaša, koliko sredstev vlaga v neko področje, na primer znanost, kulturo, zdravje. Navznoter to zgleda odlično, in ker večina ljudi ne zna ali nima želje primerjati dejanske razmere z drugimi deli sveta, jih potem dobesedno vrže na rit, če ugotovijo, da so ta vlaganja pravzaprav lažna, da se javni denar namesto v znanje vlaga v infrastrukture, ki stalno propadajo, da se držijo predpisov, ki omejujejo konkurenco in kakovost, in sploh kakšna neumna formalnost, da se npr. vlaganja v infrastrukturo štejejo kot vlaganja v gospodarstvo.
Problem je, da nekateri posamezniki tako živo predstavljajo državo, da jim mnogi celo verjamejo, da so država, in da so ostali državljani pač neki naturščiki, ki občasno nekaj hočejo, kaj več kot za glas v volilni skrinjici pa pravzaprav niso koristni.
Problem je, da večini v taki državi ni potrebno gledati čez plot državne ali nacionalne meje, da se izobraževanje jezikov zaključi pri ukazih računalniške igrice, da je z romantiziranim domoljubjem prav enostavno zapreti usta vsakemu mislečemu, če ga kar ne počakajo, da se sam poslovi s tega sveta.
Problem je, da v takšni državi niti približno ne vedo, kaj je to mednarodna diplomacija. Še manj vedo, da so pogovori lobistov na mednarodni ravni hitri in učinkoviti, in da vsaka napačna beseda, ki zaradi lastne ignorance v tujini niti nima nobene posebne teže - torej se prej prevesi v negativno novico kot v pozitivno - lahko ogroža ugled, torej povečuje ignoranco od zunaj. In ostane samo trananje in lokalno obtoževanje.
Sreča pa je le v primerih tistih od opisanih družb, katerih jezik razume sorazmerno malo zunanjih ljudi. Namreč, vsaj neumnosti gredo neopažene v zgodovino.