Za to, kar se danes dogaja v družbi, je treba vzrok iskati v šolstvu, konkretno v letih formalnega šolanja vsakega posameznika. Zdi se, da je kampanjskost učenja, ki ga je spodbudjal in izrazito uveljavljal sistem zadnjih nekaj desetletij prejšnjega stoletja, obrodil sadove. Kajti nekje v šestdesetih prišlo do obrata - morda v zvezi s povečevanjem številčnosti blokarskega meščanstva - ko ni bilo več pomembno znanje, ampak vse bolj samo še dosežki. In dosežki so bili odlični. Same petice, same desetke. Družba je bila velika zmagovalka, tako rekoč najboljša na svetu.
A, pri krogu je postala pomembna le krožnica, in ta je bila idealna; pri valju obod in osnovni ploskvi, pri integralu samo funkcija krivulje, in vse je izpadlo idealno. Vsebina, tisto, kar je znotraj, prostornina ali ploskev, pa je postalo povsem nepomembno. Krivulje so se preobrazile v izključno črte. Da ta črta korelira s koordinatnim prostorom - to se je kar zbirsalo iz zavesti, celo iz spomina.
Že na osnovni ravni se je kazalo: bistvene so forme, bistveno je preračunavanje ocen in seštevanje povprečij, in sicer tako, da smo tam, kjer nam je ustrezalo, torej na nižjem nivoju, zaokroževali navzgor, tako dobili boljše izhodišče, statistiko na višjem nivoju pa smo gradili z natančnim seštevanjem. Tako smo iz minimalizma umetno ustvarili maksimum. Sčasoma so se takšna ocenjevanja preselila do najvišjih nivojev znanja, na akademske nazive. In izjeme so (bile) redke.
Na osnovni ravni se je to pokazalo predvsem v spodbujanju kampanjskosti. V praksi to pomeni vnaprejšnje napovedovanje preverjanja znanja, in pa zmanjševanje števila učbenikov ter hkratno drastično povečevanje (tudi raznolikosti) t.i. delovnih zvezkov. Ker so slednji asociirali na "delo", učbeniki pa na nepotrebno "teoretiziranje", smo dobili, kar smo. Namreč, delovni zvezki niso hoteli biti sami delavni, zato tudi delovnih navad niso mogli vzgojiti, saj je bilo - in je še, vse bolj - pomembno le izpolnjevanje delovnih zvezkov, in to na kakršenkoli način.
Vnaprejšnje napovedovanje preverjanja znanja je ena najslabših metod izobraževanja in vzgoje mladine. Tu je psihologija povsem pogrnila. Otrokom namreč privzgajamo metode, ki so morda primerne za odrasle. Otrok pa - ker se pogovarjamo o osnovnih civilizacijskih znanjih kot so računanje, branje, pisanje, nekaj o naravi in družbi, danes tudi tuj jezik - mora to znati v celoti in z stalno. Torej učenje za testiranje - ki je spotoma postalo še izključujoča metoda preverjanja uspešnosti ustanove - je v jedru zgrešen sistem. Otrok mora znati. Vedno in za vedno.
Ta vzorec se je danes, po nekaj desetletjih preselil v naše delovne procese, v družbene dejavnosti, v politiko in diplomacijo. Kampanjsko načrtovanje in poročanje, izdelki, ki zadostijo videzu, površinskosti, po možnosti zaviti v privlačno embalažo in primerno sladko propagirani: to je kampanjskost. In ko kupiš, in ker je "poceni" in "enostavno", že naslednji trenutek zavržeš - najprej zato, ker imaš ta vzorec v glavi, potem pa zato, ker tisti izdelek ni krog s ploskvijo, apak samo neuporabna krožnica, torej brez tiste vsebine, ki jo - kljub vsej pokvarjenosti sistema - vseeno pričakuješ in si jo želiš. In ko se vključiš v neko zvezo, npr. EU, postena ključno pripravljanje poročil in godenje nekemu sistemu, ki je prav tako kampanjski. In ko sprejmeš nek zakon: važno, da si ga sprejel, da ga imaš - ostalo ni le nepomembno, ampak sploh ne obstaja. Delovni zvezek je izpolnjen pravilno in dosledno, nobena črtica ne manjka. In nadzornik, torej učitelj(ica) je pritisnil(a) tisto lepo oceno - kot je bil(a) v svoji isti sistemski kampanjskosti tudi usmerjen(a).
Na koncu pride celo do razmer, ko sploh ne verjameš več, da drugačen, torej nekampanjski sistem, v katerem vsak znanje želi in hoče pridobivati, ker je bistveno in ker le zaradi tega svet napreduje - nenazadnje pa edino tako lahko občutiš notranje zadovoljstvo, ki te žene še naprej, in to brez testiranja, brez delovnih zvezkov.
V teh razmerah te presnetijo drugi, ljudje iz nekoliko drugačnih civilizacij, ki delovnih zvezkov ne poznajo. Ni čudno. In rešitev je znana že od časa propada Rimskega cesarstva.