Ena od človekovih lastnosti, ki ga tudi dela človeka, je
radovednost oz. želja po spoznavanju in doživljanju neznanega. Za prvo, spoznavanje, je večinoma potrebna neka
dejavnost, raziskovanje, razum. Za doživljanje je potrebna odprtost, predanost,
voljnost čutil. Za oboje je potrebna vera, prav posebna, dvojna vera. Namreč,
znanstvenik mora verjeti, da onkraj znanega obstaja še neznano. Prav tako mora
umetnik ali vsak človek verjeti, da še ni vsega doživel, da se mu torej lahko
še zgodi kaj lepega, ... ali pa hudega.
Morda so želje po neznanem ali nedoživetem povsem
biološko-evolucijske posledice razvoja lastnosti, ki jih opažamo pri nekaterih
drugih živih bitjih, na primer zasledovanje, iskanje hrane, partnerja, vzgojnega
odnosa med starši in mladiči in podobno, celo firbčnost – gostovo ste kdaj
opazovali kačje pastirje. Raziskovalci živalskega obnašanja take primere
opažajo, premalo pa vemo, ali so to dejansko sorodne lastnosti, ali pa jih
morda le zato opazimo in primerjamo, ker dajejo vtis podobnosti z nami.
Kot je dojemanje sveta v zahodni civilizaciji dvojno, od
starih grkov sem poznamo diametralno nasprotna idealizem in materializem, je
tudi pogled na človeka danes dvojen, kot na telesno in kot na netelesno. Vendar
se zdi, da -izma in -esma nista povsem vzporedna. Še več. Prav človek sam po
lastni iskušnji življenja ve, da sta njegov telesni in netelesni
del neločljivo povezana. Izkušnje razuma ali čutenja ali čustev brez telesa
namreč osebno nimamo. Prav tako nam izkušnja pravi, da bi se duh brez telesa
nekako ne mogel izraziti, ne bi mogel komunicirati, in bi torej ostal sam sebi
namen. Če karikiram, morda se je v tej smeri izrazil celo Stvarnik, z
učlovečenjem Kristusa, ene od svojih oseb, kakor danes tej svetosti stvarstva
rečejo teologi.
Narava je v svoji raznolikosti in večprocesnosti
neobvladljivo ogromna. Le tisti, ki malo vedo, si upajo trditi, da o naravi vse
vedo.
In glede na dosedanji razvoj znanosti in količine znanja, ki se še
neobvladljivo povečuje, lahko sklepamo, da nas čaka še veliko novosti. Te
novosti niso le stvar prostora, ampak tudi časa in razvoja: namreč novosti se
ves čas porajajo.
No, ampak če za trenutek čas zamrznemo – samo zaradi boljše
predstave – in se z znanostjo ustavimo ob ogledu te zamrznjene točke stvarstva,
bomo ugotovili, da se znanje loči po obsegu in globini. Temeljne znanosti se širijo
po obeh dimenzijah. Aplikativne discipline imajo omejen obseg, povečujejo se v
globino. Za ponazoritev: astrofizik ima v zamrznjeni časovni točki za raziskati
še neskončna prostranstva Vesolja (omejujemo se da človeku dojemljivo t.i. stvarnost),
znanstvenik-gradbenik v namišljeni zamrznjeni časovni točki obdeluje le dodatne
zmožnosti že obstoječih materialov. Psiholog se poglablja v neskončnost še
povsem neznanih vzorcev vedenja, muzikolog se ukvarja s končnim številom skladb
nekega skladatelja.
Odmrznimo svet predstav, preselimo se v tekoče življenje. Tu
se pojavljajo stalne spremembe, neizmerna dinamika, in tudi vznikanje novega,
t.i. emergence. Poznamo stopnje, po katerih so se nekako razporedile temeljne
znanosti. V materialnem smislu sub- ali pred-atomarni ali svet, atomi,
molekule, živi svet, ki se nadgradi v družbenost, misel, samozavedanje. V
procesnem smislu osnovni fizikalni zakoni, tako statike kot gibanj, pravila
kemijskih reakcij, zakonitosti ionskih prehodov na celičnih membranah, delitev in
diferenciacija celic ob medsebojnih interakcijah, gibanja organizmov v
prostoru, socialno obnašanje ekosisitema npr. v rastlinski združbi na dolgi
rok, pravila v mravljišču ali družbena pravila med ljudmi. In nenazadnje
celotna biološka evolucija, ki se zdi celo smiselna in logična. Saj je iz dosedanjega razvoja jasno, da dosedanje emergence niso bile zanje, kajne?
Vsaka naslednja od zgoraj naštetih stopenj izkazuje bistveno
drugačne lastnosti od prejšnje. Iz lastnosti vodika in lastnosti kisika,
nikakor ne moremo izpeljati lastnosti vode. Iz entropijskega zakona, ki ga
spoznavamo po znanem vesolju ni mogočes sklepati, da kemijski procesi v živem
organizmu tečejo prav nasprotno, v gradnjo bolj zapletenih, celo izjemno
zapletenih molekul, ki se "združujejo" v organe in se medsebojno
"nadzirajo". Iz lastnosti posamezne vrste v ekosistemu ne moremo
vedeti, ali bo ekosistem lahko kljuboval eroziji. Vse skupaj pa ja.
Vse kaže, da se ultraspecializiranost predvsem naravoslovnih znanosti razvija tako, da pozabi raziskovati ključna vprašanja o življenju, naravnih zakonih, času, prvobitnem okolju.
Kot da to že vse vemo ...
Je nastala potreba po novi znanosti?
Nova ekologija?
Celostna ekologija?
Bo kaj takšnega vzniknilo iz t.i. sistemskih znanosti?