Znanost, umetnost, gospodarstvo, duhovnost, tudi vsakdanje življenje, je pravzaprav sestavljeno iz dveh delov. Najprej analiza, torej pregled stanja, odnosov, možnosti. In to marsikomu gre. Tu so razvite metode, to imamo stroje, ki pomagajo našim možganom pri rutinskih nalogah, za takšne naloge se izobražujemo na različnih ustanovah in zasebno, imamo priročnike in navodila, obstajajo mentorji in štipendije.
Ko dosežemo cilj, se nam zdi, da smo naredili nekaj velikega, da smo odkrili neznano in čudovito, da se je odprl nov svet. Tudi nova vprašanja, seveda, a to je običajni del analitskega procesa.
Današnji svet ima problem, da nam ne gredo sinteze. Namreč, šolanje ne zadostuje, niti poglobljena analitika, kaj šele stroji in tehnološki pristopi. Za sintezo je potreben zgolj in samo človek s svojo celostnotjo, z umom, čuti in intuicijo, s spoštljivo ponižnostjo do neznanega in z odprto smelostjo. Sinteze pravzaprav sploh ne moreš spodbuditi ali spodbujati, in, začuda, sploh se ne drža pravil, da bi se povečevala ili izboljševala s količino podatkov, znanja ali občutkov. Tako je včasih preblisk iz niča, ali vsaj navideznega niča, včasih pa posledica plejade zapletenih kombinacij razumevanja in doumevanja, čutenja in občutij. Včasih jo rodi neskončna muka ali zadrta duhovna puščava, spet drugič nas preseneti sredi plodovitne notranje ali zunanje komunikacije.
Človek po svoji naravi zunanji in notranji svet opazuje, ga analizira, primerja in vrednoti. Na tej osnovi potem delaš zaključke in usmerjaš prihodnost, kolikor je v tvoji moči. Vendarle se zdi, da se prepogosto ustavimo na pol poti, da raz-umljene ugotovitve štejemo za cilj in pri tem pozabimo, da je iz analize potrebno potegniti - ali, bolje, se prepustiti - sintezi.