Klasična evropska zgodovina uči, da je v preteklosti prihajalo do različnih preseljevanj narodov in ljudstev, da so se posamezne državne tvorbe širile in ožale, da so občasno zavojevale posamezno ozemlje, v nekaterih primerih kar priženili ali primožile ali na kak drug način priposlovale. Tudi darovnice niso bile redkost. Zgodilo se je tudi, da zadeve sploh niso bile ozemeljsko celovite, ampak, da je šlo za upravljalsko enotnost na različnih, mozaično razporejenih delih ozemlja. Ker so bili prebivalci večinoma kmečki, in njihova prebivališča samooskrbna, ni bilo posebnih težav glede jezika komunikacije , ki je pravzaprav ni bilo. Dacarji pa so prišli in pobrali, kar so mislili, da pripada njihovim gospodom. Vseeno se je pred par stoletji začela oblikovati potreba po ozemeljsko celovitih tvorbah, v katerih so bili pravni, predvsem pa davčni sistemi, lažje obvladljivi navznoter in navzven.
Selitev narodov nekdaj ni bila mogoča, zato zgodovina - tako se kaže - uči napačno. Najpogosteje je namreč šlo za zavojavanje, ko je manjša skupina mobilnih zavojevala večjo skupino naseljencev. Torej, vojaki, ki so znali biti nasilni, in so si upali kjerkoli zaseči hrano, obleko, prenočišče ... ti so lahko potovali. Morda so se nekje ustavili, in ker so bili organizirani, so lahko tamkajšnje domačine toliko obvladali s "pravili" (ki so bila seveda "prav"), da so v bistvu prevzeli neko ozemlje. Ker so bili torej organizirani, so si os vojih junaštvih pripovedovali, morda celo zapisovali, kaj se jim je zgodilo, in tako tudi napisali zgodovino. Zato je zgodovina vedno tako razburljiva - vsi pa vemo, da je življenje še danes v splošnem precej bolj vsakodnevno umirjeno - in torej zakaj bi nekdaj bilo drugače. No, osnovno ljudstvo, prvotni prebivalci, pa so nedvomno ostali, ker so jih zavojevalci potrebovali za osnovno preživetje, za pridelavo hrane, učenje lokalnih posebnosti npr. vremena, pokrajine, obnašanja divjadi, varnosti ipd.
Nikakor pa ni boli mogoče, da bi se celotno ljudstvo, takratna so štela na primer 5 do 10.000 ljudi, spravilo na pot, in to povsem matematično - razen seveda tistih ljudstev, ki so bila že v osnovi nomadska - ampak teh zgodivna ne šteje v rubriko selitve narodov (razen, če se niso naenkrat čudežno ustalila). Torej, če bi se hotelo nekaj tisoč poljedelcev preseliti, bi morali s seboj vzeti veliko hrane, vsaj za eno leto (letino), ob tem pa še semena. Že pridelati toliko viška je bilo skoraj nemogoče. Nositi (morda voziti edino po rekah ali morju, pa še to le v mirnem vremenu) okrog pa sploh ne. Danes povprečen Slovenec poje okrog 400 kg hrane na leto. Ker živimo v krajih, kjer hrane v naravi ni posebej v izobilju, za poljedelska ljudstva pa sploh ne, je dejansko nemogoče toliko vzeti s sabo. Obstaja tudi izjemno tveganje, da npr. prva letina ne bi uspela, da ne bi našli primerne zemlje, da ti hrano pojedo miši ali plesni, da bi naleteli na konkurenco, tatove ipd.
Skratka, dejstvo 400-tih kg je tako močno, da jih je silno težko ovreči.
Danes je drugače. Danes imamo denar, ki je majhen, celo kreditne kartice. Danes imamo prevozna sredstva, imamo informatiko in zemljevide, imamo podatke o možnostih na tem ali onem koncu sveta. Hrana se kupi, tudi prenočišče, ponekod ti kot popotniku postrežejo v skladu z verskimi ali lokalnimi navadami. V nekaterih civilizacijah poznajo tudi t.i. humanost, kjer popotnikom omogočijo celo več kot svojim lastnim ljudem.
Danes, posebej zadnje tedne? Če smo že pri matematiki, je vseeno nekoliko čudno, ko človek takole opazuje, v kako natančnih porcijah danes potujejo skupine selilcev z Bližnjega vzhoda proti Evropi. Gre za kvantno migracijsko matematiko? Kot bi jih kdo spuščal. Matematiku se ob tem mora zdeti, da vseeno obstajajo neka pravila te natančnosti 5 do 10.000 ljudi. Nekdaj (z vsemi navedenimi dvomi) v tisočletju, danes v enem dnevu. In kam so dali otroke? Nekdaj ali danes.
??