Verjetno je največja težava sedanje t.i. krize v tem, da njen čas postaja vzorniški čas. Namreč, naša mladina raste, in ker nima drugih vzorov, si jemlje te, ki jh vidi vsakodnevno.
Brezizhodnost. Ja, tu je osnova, in morda res dejanska za posameznike. Vendar vsesplošna brezizhodnost sploh ni dejanska, ampak jo očitno sami postavljamo zato, da nam ni treba iskati izhoda. V zgodovini se je doslej še vedno nekako rešilo, še bistveno bistveno hujše reči. In tu, danes, ni problem brezizhodnosti kot takšne, ampak modela brezizhodnosti, kakršnega se bodo naši zanamci navadili, in sploh ne bodo vedeli, da se da živeti drugače, normalno.
Nekritično kritizerstvo. Argumentirana kritika je pri zrelih ljudeh ena najboljših metod za napredovanje. Začne se pri samokritiki, ko človek vseeno ne misli, govori ali počne vsega, kar v tole civilizacijo pač ne sodi. Nadaljuje pri iskrenosti med bližnjimi, v družini, kolektivu, interesnih združenjih. In konča pri jasnem pravnem sistemu, kjer pogodba velja in zakon stoji. Z nobenim pridiganjem ni mogoče vzgojiti naslednikov, ki bodo pošteni, če vzgojitej - kot samo po sebi umevno - ne dela pošteno. Na primer preprosto, če učitelj kopira knjige.
Nespoštovanje samega sebe. Pravzaprav drugače: shizofrenija med samopoveličevanjem in samozaničevanjem. Vsak od nas je najprej normalen. Nenormalne se samo delamo, samo pretvarjamo. Znotraj v sebi pa, kar poglej se, smo povsem normalni. In prav to "siljenje" v nenormalnost, bo najbrž našo civilizacijo stalo preživetja. Ne nenormalnost sama, ampak to, da hočemo biti nekaj drugega, kot smo, da hočemo biti hkrati (samo)poveličevani ali (samo)zaničevani. In da zanamci ne bodo imeli drugačnega vzora kot diametralno nasprotnost teh dveh pojavov. Zato bodo tudi strahotno težko sprejemali drugačnost. Mislim dejansko sprejemali, ne iz naslanjača in virtualne resničnosti.
Problem krize torej sploh ni sedanjst, ampak predvsem prihodnost. In
tu se mora vsak od nas vprašati, koliko stori, da bi bilo drugače.