Že na več mestih smo govorili o pojavu, ko namesto s sočlovekom komuniciramo s podobo, kakršno si o njem ali njej ustvarimo. Podobo smo ugotavljali, da se takšen odnos izrazito pojavlja pri človekovem odnosu do narave, kjer v bistvu mi kot opazovalec določamo, kaj narava je in kako deluje. Ja, prav določamo, čeprav si tudi ob tem dejanju domišljamo, da opazujemo. Torej dejansko ponarejamo tudi lastna dejanja in sposobnosti.
Gledanje na svet po načinu gledanja svojih upodobitev sveta nas lahko zelo zavede. In to ob vsakodnevnem življenju, pa tudi v družbi. V znanosti se tem podobam lepo reče paradigme. Ali v umetnosti, kjer forma premaga vsebino, torej formalizmi - kar se v zadnjem stoletju vse prepogosto pojavlja. Še najhuje je pri verah, kjer verniki po svoji podobi ustvarjajo bogove ali boga - ki morda res so ali je, a žal ga vidijo kot lastno podobo kljub naukom, ki govorijo npr, da je Bog ustvaril človeka po svoji podobi. Ljudje zahodnega sveta smo ta zadnji stavek razumeli ravno obratno ...
Komunikacija s podobo o svetu namesto s svetom samim je v bistvu zrcalo, ki dejuje na fizikalno nemogoč način. Namreč, filtrira nas same: čeprav se vanj gledamo, v njem vidimo okolico, soljudi, naravo ..., pa ne vidimo samih sebe - oziroma ne zaznavamo, da v bistvu ne vidimo drugega kot samega sebe, in smo torej prepričani, da vidimo objektivni svet okrog sebe. Po takih videnjih svet potem tudi vrednotimo in sodimo.
Obstaja pa še težja oblika.
Če je pri zrcalu ali upodobljanju šlo zgolj za neko pasivnost, pa obstaja tudi aktivnost. Gre za projekcijo, pri kateri naše videnje sveta dobesedno izžarevamo, projeciramo na druge in na svet okrog nas. Torej, ne le sprejemamo, ne le čutimo in občutimo, ampak se odzivamo, delujemo. Poglejmo primere.
Nekdo te pokliče po telefonu in vas vpraša, če želite kupiti to-in-to. Seveda te preseneti, večinoma predvsem razjezi, saj nimaš časa, predvsem pa ne volje, da bi teh zadevah razpravljal, niti razmišljal. Vseeno recimo, da poslušaš. Začneš razmišljati o izdelku, ki ga ponujajo. Človek na drugi strani trobezlja o izredni vrednosti in potrebnosti, da tisto kupiš in imaš, govori o tem, da je izdelek kupilo že več kot tričetrt tvojih sokrajanov ... Aha, zna biti zanimivo ... Vsaj poslušam naj, da se izobrazim, potem bom pa premislil. Pravzaprav bom šel tudi v druge trgovine gledat, če imajo kaj podobnega ... Sem pametnejši in bolj zvit kot tale telefonski akviziter ... Naj me kar zastonj pouči ...
Dejansko akviziter ne govori o potrebnosti in vrednosti izdelka, dejansko ne govori o tvoji želji, da bi izdelek kupil. Dejansko nate projecira svojo potrebo, da izdelek proda, nate skuša prenesti svojo, verjetno priučeno vrednotenje, predvsem pa svojo željo, da bi uspel v prodaji. Nekateri se takšno komercialo gredo tudi na humanitarnem področju.
Drug primer. Nekje pozabijo nate, kot trinajsto sojenico v Trnuljčici. Nič narobe, če gre za marginalne zadeve, a problem je, da je ta sojenica povsem iz zelo resnična in torej ključna za življenje. Potem te naknadno - obvezno takrat, ko je že zdavnaj prepozno - in te brez opravičila vprašajo, če bi želel sodelovati. Vprašanje "če bi želel" je seveda neumno, namreč: sodeluješ že itak, ker si del sistema, ker si nujna življenjska sojenica, in v bistvu sploh ne moreš drugače. Poleg tega je čudno, da bi se človek sam odločal o stvareh, ki so kakršne so. Tisti, ki te vpraša, v bistvu sploh ne vpraša, ali bi ti želel sodelovati, ampak dejansko nate projecira svojo željo celo zahtevo, da bi - pazimo - on/a sodeloval/a! Vprašanje torej pove samemu sebi, in ne tebi. Bistvo njegove vljudnosti je, da bi torej trinajsta sojenica odpadla, na površje pa bi prišlo neko nadomestilo, ki v življenje morda niti ne spada, torej on sam. Zelo naporno in katasrofalno uničujoče za družbo. (In kdor tega ne vidi in ne spozna, ravna za družbo še toliko bolj katastrofalno)
Tretji primer. Mnogi na veliko izražajo ljubezen. Izražajo. Z besedami, s pesmijo, z dejanji. A vprašajmo se, koliko je v trdilni vljudnosti "rad te imam" dejansko skrito vprašanje "a me imaš rad", morda celo želja "da bi me imel rad", bognedaj kar zahteva "moraš me imeti rad". Se občasno celo v besede "ljubim te" dejansko skrije projekcija besedne zveze "všeč mi je, ker me ljubiš" - ali še več, pogoj "če me ne boš ljubil/a, te ne maram".
Tako je lahko v odnosu do posameznika, do domovine, do narave, do česarkoli. Dejansko s projekcijo zakrijemo svojo notranjo resničnost, soljudi in druga bitja, ki nas zaznavajo, pa skušamo pretentati v smislu, da z njimi komuniciramo. Torej veliko huje jo kot zrcalo, projekcija namreč tudi zaslepi, in to oba.