Včasih se ti zgodi, da nevede in nehote priznaš napako ali dejanje, ki ti ni ravno v čast. In niti ne veš, da nanjo prav izrecno pokažeš. Nekateri temu rečejo samoprijava.
Na primer, nimaš pospravljene sobe ali stanovanja in se ti napove obisk. Seveda nimaš časa ničesar ukreniti, zato ti ostane zgolj opravičilo gostom, da ti ni uspelo pospraviti. Pa to opravičilo ni povsem običajno, s katerim bi se npr. razbremenil, ampak je pravzaprav mora, s katero goste pričakuješ, potem pa tudi muka, ki visi nad tabo med obiskom, in ti onemogoča normalno komunikacijo.
Zgodi se, da narediš profesionalno napako. Javnosti prodaš nekaj, kar ni res, kar nisi empirično ali izkustveno dokazal, nekaj, kar nisi sam ustvaril. Tokrat se ne opravičiš, ampak skušaš na vse mogoče načine prikriti, da se je to zgodilo, skrivaš se za nemogoče ovire, za tečnost nadrejenih, za kratke roke ali pomanjkanje denarja. Govoriš celo o tem, kako so (tudi) drugi grdi in neolikani, in prav tako delajo napake. Posamezniki si potem celo življenje mukotrpno prizadevajo ostati na kakšnem vodilnem ali avtoritativnem položaju, in tako onemogočati razkritje.
Zgodi se tudi, da javna oseba danes nekaj reče, jutri pa reče o istem popolnoma diametralno nasprotno. Seveda ga razkrinkajo, ampak ker je javna in morda pomembna oseba, se ! sama sebe prepriča, da je pravzaprav ves čas mislila enako, le besede so bile različne - sicer pa, jasno, stojim trdno v svojem stališču in to je najpomembnejše.
Ja, včasih se kaj takšnega zgodi celi civilizaciji. Na primer, namesto, da bi neke profesionalne službe enostavno priznale, da pač niso opazile nobenih nevarnosti in preprečile katastrofo, in se nekako opravičile javnosti, ki jih plačuje, bodo z vso silo, ampak z vso silo, naj bo moralno ali nemoralno, razumno ali nerazumno, čustveno ali brezčutno ... z vso silo udarile nazaj. Seveda tam, kamor udarijo, ni več nikogar, sploh pa ne tistega, zaradi katerega se potem gonjo sploh gredo. In njihov padec, ki bi bil v primeru iskrenega priznanja in posledično obžalovanja, povsem neopazen, in bi povrh omogočal zdravo razmišljanje o prihodnosti, se sprevrže v samoprijavo, v samopriznanje, ki odmeva še dolgo, in ki vsem da jasno vedeti, kako je pravzaprav dejansko z vsem tem.
K sreči se včasih tudi zgodi, da brez zavedanja in brez hotenja kažeš na dobra dela, ki si jih storil. In prav takrat so najbolj iskreno dobra. Na vseh ravneh, osebni, javni in civilizacijski.