Že od starogrških časov - prav gotovo pa to ni dejanski začetek - se človekova razmišljanja delijo na materialistična in idealistična. Ja, pravzaprav so stari Grki verjetno to zadevo le ufilozofili, zapisali ugotovitve že takrat vsem znanih dejstev. In nam tako posredovali. Kasneje se je v evropski civilizaciji ves čas trlo med t.i. idealisti in t.i. materialisti, pri čemer se zdaj za nazaj nekako vidi, da so bili idealisti vedno v prednosti, da so bili očitno bolj glasni, da je, skratka od njih nekaj ostalo. Materialisti pa so sicer bili, a njihovih izdelkov - razen ruševin od panteonov preko srednjeveških gradov do črno industrijskih predmestij, ni ostalo nič.
V sedanjem trenutku se sicer zdi drugače. Zdi se, da idealisti, ki jih načelno enačimo z umetniki, izumitelji, filozofi, znanstvenimi vizionarji, sanjači ... dejansko povsem obrobni, materialisti pa v polnosti obvladujejo dogajanje. Ja, ne moreš filozofirati s praznim želodcem, pravijo.
Pa vendarle je čudno, da imamo na eni strani sedanjost - ki jo tako "opevamo" kot edino resnično, in v kateri očitno prevladuje "praktični" materializem, in na drugi preteklost, v kateri nikakor ne moremo zanikati trajne prevlade idealizma. Čudno je zato, ker gre pri tem za neko očitno shizofrenijo. Namreč tudi preteklost je sestavljena iz zelo drobnih zaporednih trenutkov sedanjosti. Morda bi kdo iz tega sklepal, da gre v sedanjetrenutnem materializmu pravzaprav za prikriti idealizem.
Pa je spet vprašanje, če je tako Danes se v družbi kaže mnogo pojavov, kjer idealisti uporabljajo povsem materialistične pristope. Vsaj za večino se kaže tako, in vsaj na zunaj se kaže tako. Na primer učitelju ali učiteljici ni pomembno, ali bo otrok kaj znal za življenje, ampak bolj to, da bo izpolni obveze do sistema, do plačnika, do države ali družbe. Zdravniki stalno jamrajo, da komaj še kaj zdravijo, da je zdravljenje pacienta kot pacienta skorajda le še njihova privatna zavzetost; ostalo je birokracija. Mnogi znanstveniki se le v prostem času - ki si ga poleg pisarniškouradniške inštitutske službe skušajo izboriti čim več - dejansko lahko največ ukvarjajo z vsebino ali predmetom znanosti, v katero so bili morda celo poklicani. Celo javni delavci, politiki: ali jim njihovega idealizma ne "vzamejo" visoki dohodki, ugodnosti, celo nekakšna materialistično izrabljana čast? Ali humanitarni delavci, tako se kaže, ki so po evroštevilkah sodeč daleč od izvornega smisla humanitarnosti. Saj ne, da posameznik to spravi v žep in se gre potem pretegovat na rajske plaže, ampak nekam tisti milijoni in milijarde humanitarnega denarja vseeno gredo. Vse te reči, izobraževanje in vzgoja, zdravje, znanost, kultura, politika ... so v osnovi nekako idealistične. A očitno povsem vkleščene v sisteme, ki pa smo jih uvrstili v materializem.
Skratka, vemo, da se od idealizma ne da živeti, a očitno ta idealizem preživi z zelo malo lastnega materializma in kljub veliki meri zunanjega materializma. Materializma sta torej pravzaprav dva, morda koncentrična, in sta pravzaprav neka priveska, ki se prejkoslej spremenita v ruševino. Zunanji se spremeni v zunanjo ruševino, notranji pa v notranjo.
In problem ni v materializmu, brez katerega se živeti res ne da. Problem je v ruševinah, ki se jih ne znebimo.