Sodobna izvajalska praksa glasbenega poustvarjanja temelji na mnogih analizah izvedb v preteklosti, teoretičnem znanju in poznavanju okoliđčin, v katerih je neka skladba nastala ali skladatelj živel. Seveda obstajajo tudi šarlatanske izvedbe, kjer poustvarjalci pač odbrenkajo napisane polne in prazne notne krogce v popolnem skladju z napisano ali tiskano partituro.
Še več, danes zmorejo t.i. računalniki tako dobro interpretirati partituro, da jo mnogi povsem smelo in s pomočjo avtentično posnetih glasbil celo smatrajo za poustvarjalno izvedbo. Predvsem pri filmski glasbi se je digitalna glasba, ki zveni povsem orkestrsko in celo vokalno, zelo uveljavila. Tako se je glasbena poustvarjalnost dejansko približala matematiki, o čemer so sanjali že stari pitagorejci, ko so s kladivi ugotavljali frekvence in delitve tonov na intervale.
Pa vendarle, živa izvedba klasike, verjetno pa tudi modernejših glasbenih slogov, daje povsem drugačno izkušnjo. In to na vsej zveznosti od polne matematične zavesti do neslutene zadnje podzavesti. matematike je pravzaprav preprosta. Izvajalec namreč lovi tisočinke. Resnično, kot športnik med slalomskimi vratci ali ob udarcu loparja po žogici, se ob vsakem gibu prsta na violinski struni ali tipki klavirja, zadrži ali prehiti tisto ključno, silno kratko obdobje, ki pa vendarle da tisti ključni vpliv na poslušalca, ki celo nenujno zazna, da se je zgodil. Dejansko ni pomemben rezultat - čeprav za "tekmo" seveda je - ampak je ključen tisti strahotno kratek zadržek, pojemek, pospešek ali moč, iz katerega se poustvari bistvo.
Ne veljajo torej le celinke, četrtinke osminke in naprej. Veljajo predvsem tisočinke.
Nekateri imajo te izkušnje od znotraj, iz poustvarjanja. Večina od zunaj, od poslušanja. In večji del obojih pravzaprav ne ve zanje.
In prav enake so tudi tisočinke na vseh drugih življenjskih področjih.