Današnja biologija in z njo medicina dejansko zelo dobro pozna anatomijo in fiziologijo vseh človekovih organov. Poznamo jih tako dobro, da jih lahko celo zdravimo, nekatere okvarjene odstranjujemo v kar veliki meri in z majhnim neposrednim vplivom na življenje, nekatere lahko nadomeščemo s tujimi - npr. kri, posamezne celo gojimo - najbolj je znana koža. Marsikaj zna narava sama - saj vemo, kako se nam zacelijo rane ali opekline. Narava nam ni dala, da bi se celotni organi v večji meri sami obnavljali, kot imajo to čudovito urejene nekatere druge vrste živali, tudi vretenčarji. Poznamo celo časovnice posameznih organov, njihov razvoj in odmiranje, npr. nekaterih žlez, nenazadnje možganov, ki se marsikomu prehitro skisajo ...
Zdi pa se, da en organ deluje tako neverjetno dobro, da nanj skorajda pozabljamo, da celo anatomije v bistvu ne poznamo. Menda ga je celo slavni Leonardo pozabil naslikati - in to pri človeku - na svoje slavne anatomske risbe. Gre za zarodkovo posteljico.
Večina ljudi, in verjetno tudi biologov, celo zdravnikov, ne bi takoj vedeli odgovora, kam pravzaprav spada: k materi ali k zarodku? Spomniti se učbenika, v katerem je opisana meioza, seveda zadostuje. Ko se razvije, ima najbpomembnejšo vlogo kot posrednik med materjo in razvijajočim osebkom ali osebki. V eno smer jih oskrbuje s kisikom in hranilnimi snovmi, v drugo odvaja odpadke. Pri tem seveda ne pride do neposrednega stika med organoma krvi, ki sta lahko zelo različna (t.i. krvne skupine in druge lastnosti). Seveda je tudi nekakšno oporno in varovalno tkivo, a to je še najmanj. Velik pomen ima posteljica kot žleza, saj uravnava ne le odzivanje in delovanje posameznih organov v zarodku, ampak še veliko bolj v materi. Tako npr. povsem spremeni izločanje nekaterih žlez v materi nosilki, kar je povezano celo s kopičenjem maščob.
Če zarodek odmre, pa dejansko posteljica poskrbi, da v (večini primerov) ne pride do okužbe materinega telesa. Odmrli zarodek lahko celo nekaj časa ostane v maternici, brez posledic za mater.
Evolucija posteljice je prav tako nekaj posebnega, namreč, posteljice se že pri sesalcih med seboj neverjetno razlikujejo. Kdor je že sodeloval pri živalskih porodih, je vsaj od daleč te razlike opazil tudi pri tistem ostanku posteljice, ki se porodi za bitjem. Tudi sicer se razlikujejo po obliki, velikosti, načinu vsidranja v notranjo povrhnjico maternice . Pri nekaterih živalih se skorajda le nasloni na sluznico, na drugem koncu so primeri, kjer se celice zarodka in matere zlijejo v t.i. hibridne celice. Pri konjih se globina vsidranosti v času nosečnosti močno spreminja iz tedna v teden. Skratka, še veliko dela nas čaka - pa pri tako vsakdanjem in nujnem organu, s katerim se je vsak od nas srečal že zelo zelo zgodaj.
Posebne posteljice imajo vrečarji, kjer se zarodek le malo časa razvija v maternici, potem pa se hitro preseli v vrečo. In tudi tu so velike razlike. Kakšna raznolikost mora biti šele pri drugih živorodnih živalih.
Še to. Ko se popkovina pretrga ali prereže, se s tem ne prekine povezava z materjo, ampak v bistvu s posteljico, ki se razvije iz oplojenega jajčeca. Se kaže, da gre pri prispodobi o "rezanju popkovine", ki jo v javnosti kot prispodobo večkrat uporabimo na različne načine, za napako?