Človekova vrednost se ne more meriti v času njegovega ali njenega življenja, ker jo ovira zgodovinski in prostorski kontekst. Vsak od nas je ujet v privzgojene navade, v pravila in načela civilizacije, v nacionalnost ali nadnacionalnost, v zasebne principe in kaprice, pa v biološke in psihološke omejitve.
Tako nekoga danes kujemo v zvezde, jutri bo od vsepovsod zaničevan. Nekje je narodni junak, drugje terorist. Ob enem pogledu vrhunski pesnik, v drugem nekulturni konstruktivistični stihopisec. Mnogi so celo istočasno oboje: v javnem življenju glavni, v zasebnem popolne zgube - ali obratno.
Zdi se, da je človekovo vrednost mogoče ugotoviti šele v zgodovinskem in prostorskem (in še kakšnem) kontekstu, vendar za nazaj, ko je tudi kontekst izkristaliziran. In če ni uničevalnega in nezdravega posredništva občudovalcev, se pokažejo vse lastnosti: dobre in slabe, torej normalnost življenja. Takrat odpadejo nečistoče, vključno s presežniki, si so jih posamezniku v času življenja nadeli drugi, občudovalci ali sovražniki. Kdo pa tudi kar sam sebi... Izkristalizirajo se dejanskosti, sosledje trenutnih trenutkov.
In to je navečja vrednost človeka, na katero ima verjetno pomen misliti že danes.