Žal je v praksi zelo pogosto takole: Interdisciplinarni pristopi nimajo konvergence, vsak ostaja pri svojem, zaključke puščamo uporabnikom bralcem, "naslednikom" - ki pa le še bolj divergirajo.
Dandanes je pri raziskovalnih ali tehnološko-poslovnih dejavnostih zelo popularna interdisciplinarnost. Tako se na primer za nek projekt zbere več ljudi različnih strok in disciplin, ki vsak na svoj način osvetli obravnavane vsebine. Zdi se, da pravzaprav drugače sploh ne gre, saj posamezna znanost zaradi hude specializiranosti ne zmore celovitosti. A zdi se tudi, da tako v bistvu ne gre, in da je večina interdisciplinarnosti pravzaprav ponaredkov.
Največji problem interdisciplinarnega dela je sinteza. Namreč, če sodelujejo povsem različni ljudje, z različnim ozadjem in iz različnih paradigm, bi morala obstajati neka skupna točka, nek mehanizem oziroma metoda, kako te poglede združiti oziroma priti do končnega rezultata. Zdi se, da marsikateri interdisciplinarni projekt tako ostane na pol poti v trojnem smislu. Prvič, posamezni sodelujoči se držijo svojih okvirov, metod in pristopov k delu. Drugič, posamezne stroke že v lastnem okviru niso zmožne preseči analitike in preiti na sinteze - ki pa bi vseeno bile toliko prilagodljive, da bi omogočile interdisciplinarno konvergenco. Tretjič, (domnevno od Leibniza naprej, torej 17. stol.) ne poznamo več holističnih znanstvenikov, ki bi bili zadosti doma v vseh strokah, zadosti globoko doumeli vsako specialnost in imeli vrhunski uvid za sintezo.
Rešitev bi lahko našli v delovanju nekaterih umetnosti. Na primer orkestra. Tam vsak glasbenik vstopa s svojo značilno barvo glasbila, interpretacijskimi sposobnostmi in doživljanjem. Tehnika seveda ne sme biti problem, sicer se zalomi že na začetku. Pri ubrani glasbi se tako že posamezen akord kljub množici različnih glasbil (lahko) zlije v celoto, ki jo poslušalec zazna kot nekaj enotnega, tudi lepega. Če se zadeva razvije v melodijo, predvsem v polifonijo, pa še toliko bolj: posamezne zvočne fraze se medsebojno prepletajo, napenjajo in razvezujejo druga drugo, medsebojno odmevajo in kontrapunktirajo, in se končno zlijejo v celoto, ki je iz posamezne vrstice vsakega glasbila posebej zapisane v partituri v bistvu ne bi pričakovali.
Rešitev za interdisciplinarni pristop v znanosti in tehnologiji, primerljiva z orkestrom, se zdi preprosta, vendar še vseeno nismo našli metode, ki bi bila vzporedna partituri, še manj "skladatelja", ki bi si takšno zadevo, sploh pa ne dirigenta, ki bi partituro interpretacijsko spravil v celovito lepoto.
In kdo smo poslušalci? Odjemalci?
Mar nismo mi tiste inter discipline, ki narekujemo specialistom, da nas (in vse življenje kot takšno) obravnavajo celovito in sintetično.