Morda se bo tudi tebi zdelo, da gre v današnji znanosti bolj ali manj za medsebojno podajanje ugotovitev, ki se nam zdijo resnične. Če več kot podajanje, celo kar kroženje.
Jaz napišem to-in-to, in nič ne utemeljim. Ker me imaš za avtoriteto (pa niti ne vem zakaj), boš moje trditve posredoval/a naprej. Pravilna oblika citiranja izvirnega avtorja, torej mene, bo zagotavljalo, da je trditev zanesljiva. Potem bo to bral nekdo tretji, in bo trdil, da si ti trdil/a, da sem jaz trdil. In še četrti, ki bo sicer morda nekoliko pokomentiral, dodal kanček svoje ideje, in vse skušaj zavil v referenco prvega avtorja, torej mene, ali koga iz vmesne verige.
Čez nekaj časa prvotni avtor, torej jaz, mora nekaj napisati o temi to-in-to. Če sem neolikan, bom citiral samega sebe. Če bom znanstveno korekten, bom citiral navedbe, ki so medtem že postale javne. Ker se prvotni avtor seveda zaveda, da je sam produciral to-in-to, je seveda silno nerodno zdaj, ko že to tudi drugi trdijo, in imajo znanstveno celo korektno prav (ker so pravilno citirali prvotnega avtorja), zadevo vzeti nazaj, zanikati vso znanstveno resnično sled, ki se je tako lepo tvorila po referencah.
In, ker današnja znanost o sebi jasno pove, da je pozitivna, seveda ne more biti negativna. Niti tega ne želi, niti ne more (če se je pa za pozitivno proglasila). In pozitivne zadeve seveda stojijo in jih je treba upoštevati, ker so znanstvene, ker so dokazane skozi pravilno oblikovane navedbe in citate. In seveda z avtoriteto prvotnega avtorja, ki se sicer medtem že (k sreči) zgubi - če drugače ne s prefinjeno intelektualno krajo.
***
Vzemimo, da sem si tisto trditev to-in-to preprosto izmislil. Idajalist si to lahko dovoli. Denimo celo, da je šlo kar za preprosto laž. Namerno in načrtno laž, ki je služila kot tiste sledilne barve, ki jih speleologi spustijo v kraško jamo, da ugotovijo, kje obarvana voda priteče ven.
***
Vzemimo, da o neki vsebini nimamo relevantnih podatkov. Ker pozitivnost današnjih naravoslovnih znanosti temelji za znanstveni verjetnosti (torej statistiki), za ohranjanje pozitivnosti povsem zanesljivih podatkov v bistvu niti ne potrebujemo. Zadostuje statistika in s statiskiko prav nič narobe. Nasprotno, v globokem naravoslovju se ne da drugače delati, kot statistično. Treba jo je samo prav razumeti in ustrezno interpretirati dobljene rezultate - kar pa žal zmorejo le redki.
Vendar! Statistika ima dve usmeritvi, od nazaj in za naprej. Natančneje, lahko je induktivna ali deduktivna.
Induktivno že relativno dobro obvladamo, saj gre za to, da neke podatke, dogodke, objekte... dejansko imamo, oziroma smo jih imeli. Seveda gre za nekolikšno potrebo po t.i. stopnji zaupanja, vendar ponovno, če je ta stopnja ustrezna vhodnim podatkom, če vzamemo ustrezno statistično metodo in predvsem, če rezultate ustrezno in korektno interpretiramo, zadeva stoji (celo boljše kot absolutna resnica, ki je prav v dinamiki narave praktično ne more biti).
Deduktivna statistika pa je popolna novost, saj gre za modeliranje iz podatkov, ki so za nazaj za rezultate, ki bodo vnaprej. Načelno bi sicer tudi to bilo možno, vendar ... Ja, v bistvu ne vemo, na katere parametre bi lahko v prihodnosti naleteli. In če pomislimo, da tovrstne izsledke o dinamični naravi uporabljamo kot argument v politiki, ki se nam zahodnjakom zdi že nekako bolj dinamična kot narava, potem so rezultati lahko kaj klavrni.
Morda bo kdaj drugače, bomo pametnejši. Ampak danes (še) nismo.
***
Si se kdaj zamislil, kakšne grafe nam prikazujejo na področju narave in okolja? Se kdaj zamisliš nad projekcijami za (nekaj desetletij ali celo stoletij) nazaj, ko pravzaprav sploh še nismo tako šteli in merili, da bi bili podatki v statistiki uporabni (in jih potem z modeliranjem interpoliramo ali drugače prilagodimo). In še hujše. Se kraj zamisliš nad projekcijami, kakršne prikazujejo grafi, in se nanašajo na desetletja, celo stoletja naprej? Človeška populacija? Izumiranje vrst? Količina stupenih plinov? Splošna (ali povprečna?) temperatura? Kje so zdaj epistemologi, ki se niti o preteklosti ne morejo zediniti, kaj je človek sploh lahko doumel in česa ne, in prav isto dokazujejo drug drugemu v sedanjosti? Kje so zdaj, da bi povedali, da kar se za preteklost in sedanjost ne da, bo z velikim statističnim zaupanjem odpovedalo tudi v prihodnosti?
Okoljske zadeve morda sploh niso take vrste pomemben probem, kot ga delamo v današnjem svetu. Morda sicer gre za spremembe, ki so dejanske, a mi merimo in delamo statistiko na tistih, ki bi lahko bile dejanske, torej modeliramo modeliranje.
Ja, nam se zdi, da naravo ogrožamo. Če se nam to zdi, je že kar dobro. Stopili smo prvi korak. A problem je, da jo ogrožam ta trenutek, ne na splošno in ne v prihodnosti. Zato so v prihodnost projecirane rešitve zgolj znanstveno in praktično življenjsko nauporabna dedukcija indukcije na podlagi modeliranja preteklih modelov v prihodnje modele.
Edina rešitev je v tem trenutku. Bi bil možen intelektualni obrat, ki bi mu rekli odgovorno ogrožanje?