Zadnje čase narašča govorjenje o t.i. sivi ekonomiji, torej tisti, pri kateri se nekaj zgodi in udeleženci medsebojno izmenjajo dobrine, pri tem pa izpade nek družbeni sistem, ki ga na kratko imenujemo davčni. Vsi nekako vemo, da o naši državi in državljanih velja nekakšno prepričanje, da je izogibanje davkom skoraj nacionalni šport, in hkrati smo prepričani, da takšno neodgovorno obnašanje do lastne države in družbe vendarle ni čisto prav, a da smo "žal" to podedovali od nekih sosedov v eni od bivših držav. Morda edino, kar nam je "dobrega" od njih ostalo.
Zdi se, da o tem, kaj in kako bi se obnašali do sive ekonomije pravzaprav ne vemo. Morda celo ne vemo, kaj dejansko je siva ekonomija in kdo jo povzroča. Nenazadnje res vsi vemo, da javne zadeve, ki so skupne za vse, nekaj stanejo, in imamo vsi od njih vsaj neko korist. A nekje se negativna zadeva začne, in včasih se zdi, da se goljufanje lastne države ali skupnosti potem nikjer ne neha, in celo še stopnjuje. In vsak nadaljnji ukrep, naj bo avtoritaren ali demokratičnen, boleč ali celo neboleč, ima očitno vgrajene vzvode, da nekdo pridobi, in to pridobi na goljufiv, na siv način.
Se ti je kdaj zgodilo, da te je javni uslužbenec ali uslužbenka vprašal/a, če mu lahko nekaj brezplačno pomagaš? Ali nekaj daš, za kar ti ne bo mogel/mogla plačati? Si imel pomislek? Si takoj padel v svoj lastni altruizem in bezpogojno izvedel dobro delo, sebi v niti ne preveliko škodo? Si se morda vseeno vprašal, če je bila prošnja iskrena in se tisti uslužbenec res ni mogel obrniti nikamor drugam in neko zadevo legalno dobiti? Ali si, glede na to, da si prav nedavno poslušal, kako hudo v javni upravi ne zvišujejo plač, pač pomagal sistemu, in nekaj od svojega odstopil - v misli, da se ti bo že nekako povrnilo, da boš že nekje potreboval kakšno uslugo, in se ti bo nemara povrnilo.
Poskus je preprost. Če se najde uslužbenec, za katerega gre plača iz tistega dela tvoje plače, ki je del javne ekonomije, torej bi rekli "beli" del ekonomije, in želi nekaj od tebe, seveda ni vljudno reči, da si mu to uslugo že davno naredil, ko si (obvezno) oddvojil del svojega zaslužka. Je pa vljudno vprašati, če tista oseba potrebuje tisto reč za zasebne ali službene potrebe. Poskusi, če se ti zgodi!
Ja, zasebno je lepo in celo prav darovati Za službeno nikoli. Služba je služba, osebnost je osebnost. Odnosi v službi so službeni, odnosi med ljudmi so osebni. In to ne zaradi sebe, ampak v obeh primerih zaradi obojih, zaradi odnosa med službenima osebama ali zasebnega odnosa, in še zaradi odnosa med zasebnim in službenim. Biti dober ali kar altruist do ljudi, ki jim to škoduje, ni dobrota, ampak greh. Greh. Če tako dobrotno dejanje ni zavestno, je greh dejanja samega sicer nekoliko manjši, a ostaja greh nevednosti zavedanja samega sebe in samospoštovanja: namreč, zanemariš, da si nekaj že dal, da si zdravstvo ali šolstvo že plačal, da si policista in vojaka ali uradnika že plačal ...
Pri zavestni dobroti pa je to hud greh, ker je dobrota v službenem smislu lahko zgolj podkupovanje na eni strani, potuha po drugi strani in dejansko siva ekonomija obojestransko.
Pri dajanju in prejemanju v službenem smislu namreč ne gre za dejanje samo, ampak za odnose med dejanji in naš odnos do sveta. Isti odnos, ki se vzpostavi med službenim prosilcem in zaasebnim zaprošencem in se potem udejanji v altruizmu ali vsaj dobroti, se namreč pojavi tudi v primerih zasebnega iskanja drugih uslug, ki so sicer službene, tako pri kadrovskihh zadevah, nabavah materiala ali storitev, spregledu ali izogibanju upravnih ali sodnih psotopkov, nepošteni izmenjavi intelektualne lastnine, prevzemih lastništev in splošni korupciji. In to v obe smeri.
Beljenje sivega se začne pri natančnem ločevanju zasebnega in službenega.
----
Ja, včasih pa je celo tako, da javni uslužbenec prosi samega sebe za zasebno pomoč. In jo tudi dobi.
Tudi to je siva ekonomija. Morda najhujša.