Politiki so načeloma neuspešni. To je pravzaprav bistvo politike. In tako vsi mislimo, ko jih gledamo, ko jim posameznikom morda malce zavidaš, ob poglobitvi v njihovo delo - kakorkoli ga že opravljajo - pa se nam kar nekako smilijo. Mar ne?
A njihova neuspešnost ni tista, za katero mislimo, da je. Prav nasprotno! Uspešni politiki namreč morajo biti neuspešni, oziroma njihov uspeh dejansko ne sme biti njihov osebni uspeh, če hočejo biti uspešni politiki, ampak mora biti uspeh države, občine, gospodarstva, javnih zadev, uspešnost vseh ljudi. Polisa. Niti z besedami se tej trditvi ne moremo izogniti, in kakršnokoli obračanje besed ob tem dejstvu ne more obrniti dejstva - je zgolj morda medijsko zavajanje.
V osnovi, že na prvem koraku politične poti se je treba odločiti, zavestno odločiti, za osebno neuspešnost, za neizpolnitev osebnih ciljev in želja, pa naj bodo še tako bleščeče in pozitivne, ali celo potrebne. Ne. politika ni izpoljnjevanje lastnih želja, in ni lastna uspešnost. Le tako je uspešna. Tako je v družbi, in tega mnogi politiki nikakor ne razumejo, in potem trmarijo svojo prav, svojo uspešnost.
Ko se politika začne ukvarjati z naravo, pride po zgoraj opisani poti do še večjih težav, celo nepremagljivih. Namreč, ostala narava (ali že človekovo okolje) je popolnoma drug sistem, kjer prevladajo popolnoma drugi zakoni kot v družbi, kjer v bistvu pogajanj, diplomacije, medijske retorike in podobne sicer prijazne medčlovekove pogruntavščine popolnoma nič ne zaležejo. Narava je dobesedno gluha zanje, kot smo mi pred njo dobesedno gluhi za večino njenih zakonov. Naravi očitno v njeni samozadostnosti ni potrebno "upoštevati" ene vrste organizma nad drugega. Očitno so zakoni narave takšni, da se posamezni deli medsebojno lepo sami uravnavajo, prej ali slej. Enačenje zakonov v družbi in zakonov v naravi je zato popolna sprevrženost in v bistvu zavedenost človeštva, ki prav človeštvo samo najbolj bremeni in morda celo onemogoča naš normalen odnos do ostale narave.
Seveda, odličen izhod neznanju in neločevanju zakonov družbe od zakonov narave, je znanost. Pozitivna znanost, empirično dokazovanje, številke in meritve, jasnost in logičnost. Z znanostjo dokažemo vse. A glej ga, zlomka, nerodno je, da je znanost postala tako razpršena na nepregledno množico disciplin, da tudi ob povsem pošteni in neodvisni raziskavi dejansko ne moremo več trditi, da nek dokaz drži, saj so ga morda dognali napačni znanstveniki, tisti, za katere so politiki - ki se jim je pač zdelo, da se ukvarjajo s tistim delom narave, ki ga politika obravnava - proglasili za pravega, in vanj tudi ustrezno vložili družbena sredstva. Tako dobimo rezultat, ki sicer stoji, ki je dokazan, ki je potem tudi politično sprejemljiv in sprejet. A tega rezultata žal ni doegla prava znanost, oziroma take znanosti morda še sploh ni, ki bi zmogla dojeti neko silno kompleksnost, na primer narave, vsaj podnebja.
Ker politikom ne (bo) uspe(lo), ker jim v bistvu ne sme uspeti, če hočejo biti uspešni, mora uspeti nam, volilcem državljanom, vsakodnevnim zemljanom. Kakor se sliši neumno, ampak daj, ugasni nepotrebno luč doma (in na ulicah). Vsaj na polovico. Ne ločuj le odpadkov po pravilih lokalne komunale, ampak ločeno peri kuhinjsko posodo od sladkorjev samo z vodo in detrgent uporabljaj le za maščobe: pomisli: pol posode je zgolj sladke (kje so kemiki, da bi to razložili ljudstvu? in prodajalci pralnih strojev?)! Jasno ločuj zimsko prezračevanje prostorov od hlajenja in hkratnega ogrevanja - stanovanje s prezrači v manj kot pol časa (Kje so fiziki?). Obrni trgovinski listek dvakrat in v šolski zvezek piši dvakrat bolj na gosto, a vseeno čitljivo (in naj se po tem zgledujejo pripravljalci t.i. delovnih zvezkov). Odpelji se v službo skupaj s sosedom - pol manj bo obremenjujoče (kje so ekonomisti?). Jej jeseni jabolka z domačega ali bližnjega sadovnjaka, češnje pa spomladi (kje so agronomi?). ... Dejansko lahko razpolovimo marsikaj, kar se nam morda zdi kar nemogoče, pa je tako preprosto in celo neboleče. ... Tako preprosto, da je skoraj neumno, kajne? Daj no, kdo bi mislil na take nepomembne drobcene zadeve, mene ubogega zemljančka?
Politiki so nas prepričali, da če oni niso uspešni, tudi mi, njihovi volilci ne moremo in ne smemo biti. Zato nas pri okoljskih zadevah skušajo očarati z vsemogočnim podnebjem, z nečem, česar nihče ne razume, kaj šele doume. Je pa veliko, pomembno, nevarno, drago, nedosegljivo; pušča nas majhne, nebogljene, sirote in zapuščene, uboge zemljančke.
V domačem okolju je mogoče vsaj razpoloviti svoje vplive na ostalo naravo, ker domače okolje kolikortoliko obvladamo. Politikom jih očitno ne bo uspelo. Namreč, hočejo biti uspešni namesto da bi hoteli uspeh za vsebine, s katerimi se ukvarjajo - ali vsaj kažejo na to, da bi se morda z njimi ukvarjali.