Igrati svoje življenje - namesto živeti ga - postaja svetovna moda zahoda. Nadeneš si masko lepotice ali mačota, povzdigneš se v akademika, vrhunskega poznavalca ali svetníka. Delaš stvari, ki zažgejo, ki so opažene. Ki sicer same na sebi nimajo nobenega pomena, ali so ti celo v škodo - a kaj to, pomembno je, da ljudje o tebi in o tvojem govorijo. Danes, tukaj, intenzivno, vse redkeje sicer zares in vse pogosteje virtualno, preko medijev in različnih oblik sledilnosti, ki dejansko služijo kot ojačevalci okusa, a žal vse pogosteje nimajo dejanko ničesar več ojačevati. Področje igranja ni pomembno, lahko jih tudi menjaš.
Igralstvo je v kulturnem smislu nekdaj pomenilo imeti poustvarjalni talent za interpretirati nekaj drugega kot si sam. Torej, najprej znati opazovati druge, osebe iz nekega dramskega besedila, potem se v to osebo in njene okoliščine vživeti, in jih nazadnje posredovati gledalcu ali poslušalcu. Reklo se je tudi vloga, torej, igralec ali igralka sta ostala pristna človeka, osebo, ki sta jo prikazovala, pa sta podajal javnosti kot v vlogi, torej sta bila vložena v drugo osebo (ali obratno, je bila pisateljeva oseba vložena v igralca).
Danes se je izvorni smisel igralstva umaknil takorekoč elitnim skupinam družbe, ki še zahajajo v teater, in še le tistim, ki vanj zahajajo tako in takrat, ko jih notranja potreba kliče po kulturnosti, in ne takrat, ko tako narekuje protokol.
Vendar igralstvo še zdaleč ni izumrlo. Le spremenilo, dobesedno obrnilo, je pomen. Danes je opazno, da večina ljudi življenja ne živi, ampak igra. A igra tako, da le misli, da so igralci. Tudi prevladujoča množica tistih, ki se imajo oziroma so se samopoimenovali za igralce. Talent ni pomemben, celo to ni pomembno, ali si pristen ali igraš. Pomembni so sledilci, in največ veljajo anonimni ali polanonimni iz virtualnega sveta. Tisoči in milijoni štejejo, in še posebej tisti, ki ti jih stroji dobesedno vsilijo, ti pa nanje dobesedno pozabljaš. V bistvu pa brez vsakega talenta prikazujejo zgolj in samo svojo bedo navlak vsakodnevnega prebijanja skozi dan in noč. Oboji: igralci in sledilci.
Novodobno igralstvo je dobilo še en obrat. Namreč igralci in igralke, torej tisti v gledališču, v operi, filmih in podobnih medijih, ne igrajo več vlog, ampak igrajo same sebe, sebi (svoji življenjski igri) v promocijo in pomembnost. Ne želijo biti uspešni v vlogi nekega lika, ampak svojim dejanjem - kakršnimkoli - skušajo pripisati čim večjo uspešnost. Celo scenaristi se obrnejo tako, da delajo igre na kožo določene igralke ali igralca, saj se zavedajo, da ti niso več sposobni igrati vlog, ampak so ne le edino sposobni interpretirati svojo izmišljeno igro življenja, ampak celo tako, da so sposobni samo pokazati le tisto pravo fasado, s katero industrijo, ki se je danes skrila za igralstvo, poganjajo naprej.
Podobno se obnašajo, tako se kaže, politiki in z njimi mnogi drugi javni delavci, celo navadni uradniki. Sposobnost vživljanja v vlogo vodje nekega naroda zmorejo le še redki. In igrana družba jih hitro označi za arhaične ali kar za diktatorje. Na drugi strani javnega življenja se zmožnosti zavzetega opravljanja neke javne službe skriva za množico paragrafov, ki jih uporabiš ali ne uporabiš, če in kadar tako ustreza tvojim "sledilcem".
Igra je postala tako sprevržena, da niti igra ni več. In igralci in igralke so postali to, kar dejansko niso. Podobno so gledalci in gledalke postali nekakšni igralci in igralke v kolesku nekih dogodkov, ki ne spominjajo več niti na kulturo, niti na igralstvo, še najmanj pa na človekovo sposobnost vživljanja v vlogo nekoga drugega, nenazadnje v vlogo sočloveka, torej v pristne medčloveške odnose. Ne v igro torej, ampak v vživljanje.