Vsi delamo napake. Posamezniki, v parih, delovne in ustvarjalne skupine, celi narodi, in tudi civilizacije. Kako jih skrivamo, predvsem pa, zakaj jih skrivamo, je drugo vprašanje. Vprašanje je tudi, zakaj in čemu jih skrivamo, predvsem pa pred kom jih skrivamo - če ne morda pred samim sabo.
Napake delajo tudi drugi. Za razliko od naših, te napake pogosto hitro opazimo. In, če nam ustreza, tudi izpostavljamo. Sčasoma, spet če nam tako ustreza, postanejo napake drugih večje in večje, in prerastejo tudi in predvsem naše lastne napake. Tako se naše napake navidezno zmanjšujejo, napake drugih pa rastejo in rastejo. In tako se danes zdi, da gre pri tem za povsem normalen psihološki ali sociološki proces.
Ljudje, enako posamezniki in skupine, si medsebojno postavljamo ogledala. Za to, kar vidiš na sočloveku, obstaja precejšnja verjetnost, da bi videl tudi na sebi. Tako tisti, ki ga veliko lomijo, radi izpostavljajo podobno lomljenje pri drugih. Kakšna od zahodnih držav, ki ima polno jedrskega orožja, se bo neprestano zatikala ob neke obrobne države na vzhodi, ki naj bi razvijale takšne zadeve. Kakšen neuspešen politik bo govoril o nasprotniku kot o največjem bedaku. Sošolca se bosta raje hvalila s cveki, akadmski plagiatorji pa dokazovali svoj prav in svojo pravico, ki so si jo medsebojno podelili. Bognedaj stopiti na področje varstva človekovih pravic.
Značilnost narave in z njo človeka je, da dela napake. Temu se po Darwinovem nauku na kratko reče evolucija. Natnačneje, napake so eden od razlogov za premike v evoluciji. Grešiti je torej nekaj povsem naravnega, in naravo v bistvu žene naprej. Vendar, ker se človek na vsak način krčevito skuša oddaljiti od narave, se prepričuje, da napak nima, da kot krona stvarstva ali liberalno svobodno bitje pač ne more biti del zatohlega gnojišča ostale narave, kjer vlada necivilizirano pobijanje za hrano in prostor, in nekulturno rivalstvo za reprodukcijo (zgolj) v smislu ohranjanja vrste. Tako je, posamoplemeniten prepričan in edino sebe jemlje za merilo.
Sebe za merilo, vključno z napakami, čeprav si jih ne priznam. Torej. Če ti nekaj delaš narobe, je menda tudi meni dovoljeno. Kaj, če takšna pot dejansko predstavlja negativno zanko, ki sama sebe požira, ki torej (od zunaj evolucijsko gledano) pelje nikamor drugam kot v propad. Posameznika, družbe in civilizacije?
Bodi torej boljši! Ogledalo se bo postavilo samo.