Zdi se, da v hudi naglici, v neprestani napetosti in stresu, v preokupacijah in deloholizmu, ter stalnih intervencijah in izrednih razmerah vseeno v ozadju ni želja, da bi nekaj dosegli, ampak bolj težnja, da bi nekaj prikrili. Verjetno (vsaj sčasoma postane) podzavestna. Oziroma bolje rečeno odzavestna, ker jo odzavestimo, in sploh, žal, ne pride v podzavest.
Kakor misliš, tak počasi postaneš in ostaneš. Če nebesa so, ali pekel, potem je to to: ko boš na onem svetu ne boš mogel drugače kot na tem, ne misliti, ne govoriti, ne delati. To bo samoobsodba ali samorešitev; že danes je. A pustiva teleološka vprašanja.
Če nekdo živi ležerno, in mu za pomembna vprašanja ni mar, ne more naenkrat postati glavni igralec pri tistem vprašanju. Ne more. Namreč, naekratne spreobrnitve ni. Le procesi so, ze zorenje, le napredek ali nazadek iz trenutka v trenutek, le vzpončki in padci. Ni posiljevanja, niti samega sebe, niti drugih. Tako je s pomembnimi rečmi. Ostale so nepomembne.
Če je drugače, je nekaj narobe, je neko prikrivanje, najpogosteje prikrivanje samemu sebi.
Človek se mora pustiti dati rasti. Pustiti se naravi, naravnemu in družbenemu okolju, sočloveku, predvsem pa svojim notranjim zmožnostim. Dopustiti je treba, da rast raste, in nikakor, da bi se človek delal velikega, morda še preden sploh začne kaliti. Pravzaprav se je treba na rast aktivno dati.
Ko tako misliš, počasi to postaneš. Tudi družba, tudi država. A zdi se, da se kot družba nismo dali na rast, ampak smo se prepustili nečemu, česar ni. To, da ni, pa opravičujemo s tem, da bo. Vendar to ne more biti opravičilo, ker ni predanost v rast, ampak sedanje dopuščanje niča.
In ker nam ne uspe, ker nam ni v preteklosti, ko smo ostajali v manjšinskosti in obrobnosti, nam ne more tudi kasneje. Poskušamo s sistemom "tabletka po". ko je bitka že mimo, se gremo junake. Ko so naši ljudje že mrtvi, gremo popravljat obcestno ograjo ali delat pločnik. Ko beguncev ni več, začnemo šele organizirati pomoč. Ko dobimo slabo oceno, nam je žal, da se nismo učili. Ko diplomiramo, se zdrznemo, da nismo izbrali pravega poklica.
Obrat ni mogoč, ker bi drugi tega ne hoteli. Obrat ni možen, ker smo tako sami naravnani, ker za danes uporabljamo orodja, ki so namenjena za včeraj ali jutri, in obratno. Obrata v bistvu ni. So samo procesi.
Kakor misliš, tak počasi postaneš. Če se danes začneš prepuščati rasti, bo jutri nekaj zraslo. In rast kot taka bo sama na sebi.