Pred nekaj leti, 2007, smo v Slovenski politični prostor dobili izjemni pravni akt z naslovom UREDBA o mejnih vrednostih svetlobnega onesnaževanja okolja. Predpis določa in ureja nekatere normative, ki se močno tičejo varovanja okolja in celotne narave.
Po času nekaj let so spremembe jasno opazne. Večina javnih luči ne sveti več nad vodoravnico in mnogi kulturni spomeniki so osvetljeni s silhuetnim filtrom. Danes smo lahko pametni, ko gledamo nazaj, in se sprašujemo, čemu smo nekdaj s slavnimi "bučami" toliko (vsaj polovico) svetlobe brez vsakega efekta pošiljali navzgor ačli stran od cilja, in povrh še (domnevno) onesnaževali. Kdor pa je od znotraj sledil zakonodajnemu procesu pa ve, da zadeva še zdaleč ni bila enostavna.
Argumenti, s katerimi so prizadevni pripravljalci predpisa uspeli v javnosti in pri politikih, so bili različni: od problemov žuželk in netopirjev, preko problemov melatonina v človekovi koži in psihičnih motenj do bleščanja na železniških prehodih. Relativno močni so bili tudi estetski razlogi v smislu, da ljudje sami sebe prikrajšamo za pogled v zvezdno nebo.
Vsekakor pa so v javnosti in politiki najbolj trdno stali ekonomski argumenti, in sicer dva dokaj nasprotujoča si. Prvi, elektropodjetja in proizvajalci luči bodo ob menjavi javnih luči veliko zaslužili (iz javnega denarja). Drugi, stroški javne razsvetljave se bodo (enostavno rečeno zaradi odprave nepotrebne osvetlitve navzgor) zmanjšali na polovico. Oba argumenta se finančno v nekaj letih pokrijeta, torej po nekem obdobju bodo javna ustanove (občine, cestna podjetja ... ki so upravljalci ali lastniki javne razvetljave) noter prinesli strošek, ki ga bodo namenili nabavi novih in ustreznih luči.
In končno, ker bo manj porabe energije, bomo tako bolje varovali okolje na strani elektrarn. Super!
V istem času se je zgodil izjemen preboj t.i. LED svetilk. In ekonomski argument se je pošteno obrnil. Namreč, za delovanje je potrebno bistveno manj energije, za nabavo takih luči pa je potrebno kar nekaj več denarja. Gotovo so se proizvajalci in kupci poglobili v ekonomska razmerja, prepričan pa sem, da se niso poglobili v vplive na naravo. In ker UREDBA govori o mejnih vrednostih, in ker prostorski načrtovalci danes delajo zgolj in izključno v prostorskih informacijskih sistemih, kjer imajo zadeve prostorsko lepo prikazane in argumentirane, se dogaja, kar se dogaja. Kamokoli pogledaš, rastejo nove javne svetilke. Ulice, zakotne ceste in sprehajališča, predvsem pa križišča - dosledno vsako dobiva prave travnike visokih kandelabrov s "pravilnimi" svetilkami. Seveda te luči, pa čeprav varčne LED, kadar jih je vse več, porabljajo tudi vse več energije. A vseeno manj kot prejšnje žarnice.
Je razlog res varnost? Varnost tam, predvsem pa takrat, ko na neki ulici ali povezovalni cesti ni prav nikogar? Je morda skrit razlog višek energije ponoči, ki jo je treba prodati? Bi bil čas, da se prostorski načrtovalci začnejo ukvarjati s časovnimi GIS-i, v katerih bodo prikazani ritmi in dolgoročne spremembe? In tako neka luče ne bo gorela nikomur (in povrh vplivala na druga žuva bitja)?
Argument, s katerim je Uredba pravzaprav uspela prepričati javnost, se je v hitrem času izkazal za protinaravnega. Namreč, osvetlitev navzgor se je res zmanjšala (če odmislimo odboj) na polovico, se je pa število onesnaževalskih točk znatno povečalo. Povrh se uporabljajo barvni spektri, ki grobo posegajo v druge argumente izpred destletja, predvsem občutljivost živalskih svetlobnih senzornih organov in astronomske prakse filtriranja svetlobnih virov na zemlji. Da niti ne pomislimo, kako daleč je z okoljskega vidika sploh dognana tehnologija izdelave ali razgradnje LED svetilk.
Bomo kdaj znali določiti neparcialne enote mere za onesnaževanje? In neparcialne argumente?
In da ne bo pomote, Uredba ne nasportuje božičnemu in novoletnemu
svetlobnemu veselju - čeprav se ob vseh teh zadevah morda lahko tudi
vprašamo, ali nam lučke in svetloba še predstavlja izvorno simbolnost zimskega solsticija.