Nemalo ljudi srečaš, ki so jim praznovanja odveč, ki jim gre na živce, da zaradi praznikov ali zasebnih praznovanj ne morejo živeti vsakodnevnega ritma, ki jim družbeni red vsiljuje nekaj, česar ne marajo in jih ovira pri delu. Zdi se, a je morda le občutek, da gre večinoma za dokaj ustvarjalne posameznike in posameznice, ki z marljivostjo nadgrajujejo svoje talente le tako, da redno in brez prestanka delajo. In to z veseljem.
Rešitve se pojavljajo v različnih oblikah. Nekateri se praznovanjem enostavno izognejo. Pozabijo rojstni dan ali pomembno obletnico, prikrijejo dogodek, obrnejo smisel nekega praznika, v času praznovanj odpotujejo na nujen in zelo pomemben simpozij. Nekateri tudi pretiravajo in se v času praznovanja tako zelo veselijo, če ne več kot veselijo, da potem morajo zdraviti mačka še dolgo časa. Celo umrejo nekateri, od samega vzhičenja verjetno. In tudi potrošniška industrija se uspešno vrinja na področje praznovanj, predvsem pri otrocih in mladini, duhovni navdušenci pa iščejo semantične rešitve v smislu nemogočega korena "prazno" v besedi praznik: češ, bi moralo biti "polno". Kakorkoli.
Včasih se zdi, da bi bilo praznovanje bolj pristno, če ne bi bilo vezano na neke obvezne družbene protokole, ampak na pristno veselje ob zaključku določenega obdobja, projekta, dela, ... torej nečesa bolj oprijemljivega kot veselja nad nekim obdobjem vsakodnevne monotonosti, ki jo želimo potem s praznikom razbiti. Dejansko to ni slabo, saj človek res nekako ve, da se je spodobno veseliti in praznovati, ko za nazaj pogledaš na neke uspehe. A kaj, ko so tudi obdobja, ko uspehov ni, ali se vsaj ne vidijo. Mar takrat ne bi nič praznovali? In bi potem bili v svoji turobnosti še bolj nesrečni?
Kaj, če bi praznovanje obrnili? Kaj če bi praznovali vnaprej, na začetku? A ne tako, da bi se najprej veselili nečesa, kar še ni, ampak da bi praznovanje napolnili z idejami za prihodnost, da bi zavestno združili praznik z aktivnim in ustvarjalnim počitkom, v katerem se ideje lažje in morda tudi boljše izkristalizirajo. Ali bi takšen pristop povzročil lažje konkretno načrtovanje, celo bolj umirjen potek dela in nenazadnje boljše rezultate? Bi bilo možno, da namesto popolne odtrganosti na eni strani in prevečkrat nepotrebne shizofrenične napetosti praznovanja na drugi strani, energijo osredinimo v prihodnost, da torej praznik vzamemo kot nekakšen zavesten vakuum, kot nekakšen zadržek, ki nas že naslednji delovni dan izstreli v novo veselje dela, izboljšav vsakdana, enostavnejših vzpostavljanj stikov, in, na koncu ne v mukotrpno hlepenje po naslednjem fiktivnem odkopu prihajajočih prazničnih dnevov, ampak bistveno bolj veselejšega pričakovanja naslednjih prostih dni, naslednjih praznikov, naslednjega zavestnega vakuuma. Ja, ki te bo spet izstrelil v veselje prihodnosti.