Demokracija je čudna reč, verjetno filozofsko premalo domišljena in doumena.
Zato je le na videz idealno orodje za urejanje družbenih odnosov. Le zdi se nam, da v procesih, ki smo jih znotraj demokratičnih načel spoznali za prave, iščemo zlato sredino, najbolj pravo in celo pravično rešitev, s katero bomo, ali bi bili lahko nekako vsi zadovoljni, in bi njene posledice nekako lahko živeli.
Kakorkoli obrnemo, demokracija - kot jo vsaj javno in v povprečju razumemo danes - lahko velja zgolj in samo v določenem političnem sistemu. Enako bi lahko rekli, da ne velja zgolj in samo v določenem političnem sistemu. Torej končno: brez političnega sistema demokracije ne more biti, in tudi nedemokracije ne. To smo se pravzaprav vsi učili v šolah na vseh stopnjah: nekateri politični sistemi so demokratični, nekateri niso.
Danes se hočemo v demokraciji iti povsem drugačne igre. Obrnjene. Demokracijo postavljamo ven iz političnih sistemov, zanikamo dosedanje znanje, dosedanjo filozofijo, ki se je spletla okrog zgoraj opisane pojavnosti demokracije, torej tiste znotraj političnega sistema oziroma demokracije kot orodja, s katerim nek politični sistem deluje. To orodje pa v obnjenem smislu, torej tako kot da je demokracija nadrejen sistem, in ne orodje sistema, še zdaleč ni preverjeno, nikakor filozofsko utemeljeno, in prav popolnoma nič družbeno preizkušeno.
Uporaba orodja za sistem je lahko zelo nevarno, predvsem pa neučinkovito, tudi nesmiselno in ovira življenje. Vzemimo za primerjavo povsem vsakdanjo zadevo. Imamo prenosni, t.i. pametni telefon, in ne glede na to, da z njim ne delamo prav veliko pametnih stvari, z njim nadomeščamo neke druge osebne ali procese, predvsem vsakovrstne oblike komunikacije. Načelno to ni narobe, saj smo samo zamenjali orodje, in pač ne uporabljamo več dimnih signalov in nedeljskih obiskov. Vendar se zgodi, da namesto izboljšanja sistema vso pozornost osebno in družbeno - predvsem potrošniško - usmerimo v sam telefon, v množico funkcij, v strašansko naprednost, v pametnost telefona, namesto v pametnost uporabe. Tako postane orodje sistem, morda celo tako kot mi nismo hoteli.
Podobno je z demokracijo, če/kadar postane sistem, namesto da bi ostalo orodje. Ja, verjetno ima možnosti, da postane do neke mere pravo orodje, če ga bomo znali dobro utemeljiti in ustrezno usmerjati v prakso na področjih, kjer ima smisel.
Če pa smo povsem natančni, demokracije v tem svetu ni. Kakor tudi ni nedemokracije. Narava je namreč premočna in ima svoj, paradigmatsko drugačen ustroj delovanja. Po obsegu in procesih, po prostoru in času. Tudi družba kot taka je enostavno preveč vezana neposredno na naravne procese, da bi lahko sama po sebi omogočala demokracijo - ali nedemokracijo.
Demokracijo (in enako nedemokracijo) je zato možno oziroma pametno uporabljati zgolj in samo v političnem sistemu. Pri delovanju - lahko gre za odgovornost pri obkrožanju kakšne glasovnice - je treba jasno razločevati odgovornosti, kdaj delujem politično, kdaj družbeno in kdaj naravno.