Človek je precej zagledan sam vase, in le redko pogleda svet okrog sebe tako, da se vsaj poskuša oddaljiti od samozaverovane samopodobe - čeprav je vsaj nekoliko to mogoče, in prav svobodna volja nam to omogoča. Človek je mišljeno tu enako kot posameznik, in prav eneko kot vrsta, kot družba torej.
Ljudje imamo ob površnem gledanju na naravo večinoma občutek, da vse teče ustaljeno, normalno, brez pretresov, brez odklonov v negativno ali pozitivno. Evolucijsko se nam zdi, da je vse nekako potekalo po nekih gladkih tirnicah, brez bolečin in vzhičenj. Zdi se nam tudi, da posamezno bitje ali populacija nekih živali - sploh pa rastlin ali bakterij - živi mirno svoje vsakodnevno življenje. Celo to se nam zdi, da se vsem drugim bitjem zdijo tisti dogodki, ki jih mi označujemo kot naravne natastrofe, nekaj povsem običajnega, da pač tako je in se pač predajajo v to kar je in kot je. Oziroma, ker "nimajo" zavesti, niti ne vzamejo niti je prejmejo.
Mi, ljudje, pa smo povsem drugačni. Vsak trenutek je težji od naslednjega, in vsako vzhičenje ob lepoti nas še bolj povzdigne. Zdi se res, da smo nekaj posebnega, ker občutimo, ki celo o teh občutjih razmišljamo, jih reflektiramo. Ja, in nekateri tudi načrtujemo, torej si upamo razmišljati o nečem, kar sploh še ni, o nekih spremembah, ki verjetno bodo, ki se bodo zgodile v prihodnosti; skoraj zanesljivo. Seveda, tudi strah nas je, kaj se lahko hudega v prihodnosti zgodi. Vse to so zanimiva občutja, ki jih drugim živim bitje odrekamo.
Mnoga področja osebnega življenja imajo, to vemo vsi, pogosta nihanja. In ta nihanja se občasno odklonijo tako zelo, da jih občutimo in razumemo kot ekstrem v negativno ali pozitivno. Lahko nas presenetijo, lahko jih nekoliko slutimo; se jim izognemo ali s predanostjo udamo; lahko nas prizadenejo neposredno ali posredno; lahko se nanje odzovemo z uporom ali se jih celo izzivamo. Vsak ekstrem pa pusti v notranjosti posledice, ki nas - tako se nam zdi - bolj zaznamujejo, kot običajno linearno življenje od trenutka do trenutka.
Nekatera področja družbenega življenja prav podobno nihajo od ekstrema do ekstrema. Enkrat je družba naklonjena takim dogodkom, potem drugačnim. Enkrat smo za begunce, potem se jih bojimo, potem pomagamo, potem jih ograjujejo, potem ograjujemo sami sebe v mislih in dejanjih. Besede itak nimajo večjega pomena. Katastrofe prav tako dojemamo različno. Če se zgodi zemeljski plaz na Kitajskem, se nam morda brezosebno utrne milijardna številka njihovegga prebivalstva. Če plaz zasuje bližnjo vas, morda iščemo razloge, kaj so se nekim svojim bogovom zamerili, da so tako kaznovani. Če zasuje soseda, s katerim sem v dobrih odnosih, mu pomagam na vse mogoče načine - na podželju se pomaga tudi sosedom, s katerimi nimaš dobrih odnosov. A - če mene nekaj prizadene: .. takrat pa je res katastrofa. Res le takrat?
Ekstremnih dogodkov ni mogoče napovedovati. Prav tako si nihče prav izrazito ne želi, da bi se ob ekstremih utrjeval, da bi torej skorajda klical preizkušnje in tako postajal bolj trden. Tako nam v bistvu ne ostane mnogo možnosti, kako se nanje pripraviti.
Ali pač? Kaj, če je priprava na ekstremne dogodke prav tole čisto navadno vsakodnevno življenje, če ga le jemlješ kot človek. Kaj, če je sprejemanje vsakdana tista poteza, ki nas najbolje pripravi na karkoli? Kaj, če v življenju sploh ne gre za dejstvo katastrofe, niti za dejstvo mene samega in mojega morebitnega odziva, ampak gre za držo odnosa sprejemanja, ki jo lahko vadimo v času ustaljene vsakodnevnosti enako ali celo še bolje in lažje kot v času ekstremov, pozitivnih in negativnih, dobrega in hudega? Kaj, če je takšno sprejemanje, ki je v svojem bistvu zelo aktivno človeško in daleč od obupujočega odmikanja od vsega, celo potrebna najbolj primerna oblika življenja človeka? Kaj če tako že živijo mnoga druga živa bitja, vsako in vskaa vrsta na njihov lastni način?