Vem.
So pisci, ki pišejo tako zapleteno, da jih enostavno ni mogoče razumeti. Stavki so dolgi, pridevniki se množijo, vrinjajo se nove skovanke, vejic za normalen dih med branjem stalno primanjkuje. Stavki nepovezani, kot bi jih nekaj vmes manjkalo. Miselni preskoki so hujši kot najbolj originalen haiku; pa še v večkotsedemnajstzlogovni prozi povrh. Včasih ne veš več, ali piše v tvojem jeziku, ali v kakšnem drugem, ali kar v vseh skupaj.
Zdi se, kot bi latovščina ne bila nič drugega kot spodbujanje bralca ali bralke, naj vendarle ne bere. Še več, zdi se, kot bi šlo za nek povsem drug namen, kot da ne gre za sporočanje besed, ampak gre za sporočanje, ki med pove več kot v.
Naj torej pisec odneha? Naj se poenostavi? Naj upade v preproščino vsakdana?
Morda ne bi bil problem za ta trenutek.
A bil bi problem za prihodnost. In bil bi problem za resnico.
Živel France Prešeren! Ne govorite o njem. Berite ga! V globino!