Pri medčloveških donosih, sploh pri nekoliko bolj tradicionalnem pristopu vzgoji mladine, večkrat naletimo na opozarjanje na pomembno razliko med ljubeznijo in zaljubljenostjo. Psihologi to večinoma obvladajo, bilo pa naj bi nekako teko, da je zaljubljenost neko sicer prijetno a zaslepljeno čustvo, ki je v naravi človeka - pretežno mladega. Običajno povzroča napačne odločitve v obe strani: od prevelikega vzhičenja lahko pretiravamo v obljubah, samopodobi, višini ciljev, od očaranosti ne vidimo tistega, kar je sicer v vsakodnevnem življenju povsem običajno. V drugo stran - ki običajno pride nekoliko kasneje - se naselijo najprej razočaranja, od drobnih do katastrof, od žalosti do obupa, od zgubljenosti. Vse skupaj je najbrž kar precej zadeva narave človeka, ki se je v evoluciji oblikovala tako, da v mladih zbuja osnovne življenjske potrebe po - če smo malo biološko tehnični - samoohranitvi, reproduckiji oziroma ohranitvi vrste.
V nasprotju z zaljubljenostjo, pa tradicionalno ljubezen vrednotimo kot najvišje človekovo obliko odnosa do drugih. Filozofi bodo vsekakor trdili, da je ta vrednota najvišja zato, ker je človeška in izključno človeška; in ker je torej človek najvišje bitje, ne more biti drugačna.
Drži, pri živalih nekatera obnašanja, ki se zdijo slična ljubezni, npr. altruizem staršev nekaterih vrst do mladičev, dejansko ne moremo kar uvrstiti v etično rubriko ljubezni, kakršno poznamo ljudje. Zato o tem niti ne moremo, niti najbrž nisma pomena govoriti.
Je pa vprašanje, koliko imamo ljudje razčiščeno t.i. ljubezen do narave. Namreč, človek je ljubezni sposoben. Tega se zavedamo, to pravijo psihološke znanosti, takšna je izkušnja posameznikov na obeh straneh odnosa in v tej smeri imamo na zahodu razvito družbo. Pomembno vprašanje zdaj je, ali je ta ljubezen, da sposobnost človeka, da ljubi, dejansko v človeku znotraj, ali gre morda le za za pojav, ki ga je človek zmožen izključno in samo v odnosu znotraj svoje vrste, torej humano, do bližnjega človeka. Skoraj se nagibam k misli, da človek dejansko ni zmožen enakega odnosa do drugih bitij v smislu ljubezni do bližnjega. Morda bi se po kakšni verski resnici tak odnos zdel celo greh, kar pomeni, da bi ga morali pogledati tudi s socailnega zornega kota.
Ne gre za razliko v objektu, torej ali sem sposoben ljubiti neko drugo živo bitje ali zgolj in samo človeka, ampak gre za pomembnejšo razliko znotraj človeka: ali je ljubezen kot celovitost čutenja in razuma dejansko v meni kot taka, in neodvisna od zunanjega sveta, ali pa je mogoče le in zgolj odnos, ki se porodi ob natančno določenih okoliščinah, torej pri odnosu do sočloveka; v drugem primeru torej nekakšno vzajemno vzpostavljanje odnosa.
Ne bomo odgovarjali, je prezapleteno. Zaenkrat.
Vsekakor se zdi, da je odnos do narave v zelo zelo redkih primerih res več kot odnos tipa zaljubljenost. Zdi se, da ko govorimo, da imamo radi naravo, imamo dejansko radi samo tiste dele narave, ki nam prijajo, ki nam koristijo ali ki so nam kako drugače všeč ali trenutno potrebni. Skoraj, kot bi rekli, da imamo radi le sebe, svoje občutke do narave, in še to le izbranih delov narave. Ostalo ignoriramo, se bojimo, nasprotujemo, se borimo proti. In ostalo nas predvsem preseneti, če nekaj ne gre po naših načrtih, ki so v bistvu enaki načrti kot slepota zaljubljencev.
Tako na osebni ravni. Podobno na družbeni. Dragi kolegi in kolegice v Parizu! Verjamem, da je zaljubljenost v naravo čudovita reč. Da nekako dviguje duha, da razplamteva gorečnost za "našo stvar", da utrjuje pot boju za tako željeni cilj, za tako očarljivo reč, kot je narava, vključno s človekom, ki je njen - to ponavljamo tako, da že postaja neres - neločljivi sestavni del. A vprašanje je, če ne bi bilo koristno razmisliti o vrednoti ljubezni, kakršno je oblikovala naša civilizacija, torej tisti zreli, odrasli, odgovorni ljubezni, z uravnoteženostjo med predanostjo in strogostjo.
----
Sobota in nedelja bosta po napovedih kar lepa dneva po večini Slovenije in njene okolice. Priložnost za izlet? Ja, res je, lepo vreme dobro vpliva na nas. Vendar ni narava nič manj lepa tudi bo "slabem vremenu". Le vprašanje je, zakaj jo imamo takrat manj radi.