Vsak od nas ima kakšno pomanjkljivost, telesno, duševno ali duhovno hibo, ki ga ločuje od tako imenovanega povprečja. Vsak od nas je torej na kakšnem od množice področij človekovega življenja nekako obroben, stoječ nekje na proti robu zvonaste Gaussove dvodimenzionalne, hi kvadrat ali kakšne druge statistične krivulje.
Vendar se zdi, da je t.i. večina vseeno nekatere hibe v določenih zgodovinskih obdobjih označevala za bolj obrobne, oziroma za statistično bolj izločujoče hibe. In tudi poimenovala. To so npr. t.i. invalidi, danes z olepšano in nekoliko pomensko razširjeno besedno zvezo ljudje s posebnimi potrebami.
Pravzaprav smo vsi nekako ljudje s posebnimi potrebami, saj vsak od nas nosi kakšne zadeve, ki ga vsaj navznoter označuje kot posebnega, kot edinstvenega. V pozitivnem in tudi negativnem smislu. Zato bi lahko celo rekli, da je statistika v bistvu ena sama premica, na kateri smo razporejeni ljudje, kakršni pač smo. Podobno kot na remici namreč gledamo na živa bitja v naravi: le redko opažamo kakšno obrobno obnašanje posameznega osebka napram drugim njegove vrste. Morda pri kakšnei domači živali, ja. In je res čudno, da svojo vrsto tako nesrečno in tako strogo rangiramo.
Problem obrobnih (torej tistih, ki jih v neki zgodovinski dobi večina doumeva za obrobne) je v tem, da jih ni. Namreč, njihova obrobnost - ki je pravzaprav povzročena - je pravzaprav čezrobnost. In to iz obeh strani.
Kako to zgleda v praksi?
Na primer nekdo, ki ne sme jesti sladkorjev, na mizi pa so izključno slaščice. Kaj boš storil? Skoraj ni dvoma: umaknil se boš, ker ti bo nerodno ne jesti. Nevljudno, nekulturno ti bo priznati, da pač tega ne smeš, ker svojemu telesu povzročiš težave. In - kaj bi obremenjeval še druge s svojimi težavami - jih raje odneseš nekam drugam.
Na primer nekdo na vozičku. Zakaj ga ni v gledališče? Ker ni rampe? Ne, oziroma redko. Če je namreč rampa, mu je nerodno po njej, ker s tem kot-da podčrta svojo obrobnost. Zato raje postane čezroben. Bom že nekje drugje nadoknadil svojo notranjo potrebo po kulturi ...
Ali človek, ki ne zna brati ali še bolje, pisati: mar ni preprosta rešitev v tem, da enostavne ne pišeš. Torej si raje obroben, celo čezroben, kot da bi pokazal, da dejansko nisi sposoben napisati nekega sestavka, vabila, pisma, mnenja, prošnje, opravičila ... povsem vsakdanjih reči. Saj nihče ne opazi, kajne?
Tako (p)ostajamo obrobni in čezrobni. Vsi po vrsti, ker se bojimo samih sebe in svojih pogosto puhlih idej, da nečesa ne zmoremo, čeprav še (morda ničesar) nismo poskusili. Tako človeštvo samo sebe nezavedno marginalizira, nenazadnje tudi zato, da bi opravičilo svojo samoprivzeto središčno vlogo in nenazadnje nerodnost pri marginaliziranju drugih, proglašeno t.i. obrobnih.
Svet bi bil verjetno lepši, če bi se namesto marginalizacije raje nekoliko osredinil(i).