Senzacionalnost vse bolj postaja značilnost javnih medijev. Pozabimo na resnico - to se itak menda tiče zgolj neke okosteneke morale, ki jo je sodobni človek presegel; pozabimo na dejanskost, saj ljudje ne bi razumeli in jim je treba ponuditi razlago; pozabimo na novosti - saj je informacij itak tako veliko, da je včerajšnja že pozabljena in jo danes spet lahko pogrejemo - saj ne bo nihče opazil.
Poročanje danes postaja digitalna rutina. Kar se ne zgodi na zaslonu, se ne zgodi. Tako je prav enostavno pripraviti ne le seminarsko nalogo za biologijo ali leposlovje, ampak tudi kakršenkoli strokovni članek - ali novinarsko-raziskovalni prispevek, neredko s poglobljenim komentarjem. Če nisi na spletu, te ni. Če nimaš spleta, te ni. Če nisi v toku, te ni.
Zakaj se nam dogaja, da vsi časopisi objavljajo iste novice? Kako to, da vsi TV programi ali spletni portali ponavljajo isti dogodek, si sposojajo zemljevide in slike s spleta in tako "poceni" svoj spis opremijo z "nazorno" sliko. Kdo je sploh bil na terenu?
Še kdoslučajno opazi kaj novega, nekaj, kar se še ni zgodilo (ali pa se stalno dogaja, le da ni senzacionalno, kakor smo si senzacionalnost danes razložili - ali pa nam je nekdo razlagu vsilil)? Bi bilo mogoče, da bi šlji npr. novinarji na teren brez namena, ki ga nerekuje trenutno modni senzacionalizem, pretežno politični? In tam našli tisto, kar tam je, dejanskost, resničnost življenja, morda tudi povsem nove senzacije. Kaj če na tem svetu obstaja še množica neklišejskih zgodb, ki niso noben romanticizem, ampak povsem zanimive, privlačne, predvsem pa spodbudne pozitivnosti, ki bi lahko vsaj malo omilile stalen stres nekih napol režiranih senzacij.
Kako to, da se iz meseca v mesec, iz leta v leto ponavljajo iste nebuloze, iste afere, isti procesi, isti dogodki ... vse isto, le imena akterjev se spreminjajo, in rahlo imena poročevalcev.
Zdi se, da ne moremo več govoriti o časopisih, saj ti ne zapisujejo časa, ampak isti okvir prestavljajo iz enega navideznega dogodka na drugega tako, da je dimenzija časa in tudi prostora povsem zbrisana. Zdi se, da ne moremo več govoriti o novicah, ker nič novega ne prinašajo. Dejanske novosti ostajajo skrite, nepomembne.
Sicer pa, zakaj so že časopisi in novice pomembne? Za današnji dan? Da smo na tekočem?
Morda.
A za jutri gotovo ne. Jutri ima svoj tek.