Odnos narava‑človek je načelno nevtralen. Narava deluje po
svoje, po principih, ob katerih se je človek razvil kot vrsta in kot človek, in
jih danes tudi poimenoval za zakone narave. Ti zakoni so sicer v očeh ljudi
absolutni, vendar je ta absolutnost nekoliko dokazljiva le v danem trenutku, v širših
časovnih dimenzijah pa nikakor. Prevladujoči stvarnostni pogled na svet
onemogoča enakovredno gledanje na procese, ki v svetu potekajo neprestano. Stvarnostni
pogled namreč ni nič drugega kot omejitev dojemanja sveta na človekovo
percepcijsko zmožnost, vključno z aparati, ki jih je izumil, da si je posamezna
čutila ojačal ali signale prevedel v berljivo informacijo. Torej, človek svet
izkuša kot pretežno statičen, v katerem se tu in tam kaj zgodi.
Takoj pa, ko le
miselno in le potencialno izstopimo ven iz človekove vsakodnevne izkušnje
sveta, vidimo, da se bistveno več v sedanjem "stvarnem" svetu "dogaja",
kot pa "je". Celo bit kot ontološko bistvo, in pravzaprav osrednja
vsebina celotne filozofije in humanizma, dejansko ni stvar, ampak dogodek; ni
samostalnik, ampak morda glagol. V t.i. fizičnem svetu se bolj ali manj jasno
razkriva, da od svetlobe in sorodnih pojavov, kjer gre za hkratnost delca‑fotona
in fotona‑valovanja, preko dinamičnosti medatomskih in medmolekularnih reakcij,
fenomena živosti v celici ali medceličnimi vplivi pri živem organizmu, do
pulzirajočih zvezd in t.i. črnih lukenj, gre dejansko za dogajanje, in zelo
zelo malo za dejanske oprijemljive stvari.
Absolutnost, ki jo dojemamo v smislu
vidnega sveta, je torej zelo vprašljiva. Zdi se, da Bog sveta ni ustvaril, ampak
ga je udejanjil, in stvarstvo je torej bolj dejstvo. Krščanska (in v mnogih
drugih verovanjih ni bistveno drugače) "v začetku je bila beseda" v
bistvu ne pomeni absolutne besede v statičnem smislu, da je pač neka misel
plavala po niču, ampak za proces, za dejavnost, za klic, za vpoklic. In ta
beseda se ni učlovečila v statičnega človeka, ampak v živost vsega, seveda tudi
človeka, ki to dojema in je z vsem tem vsaj do neke mere – ki pa se prav tako
nekoliko giblje – sposoben samorefleksivno zadeve dojemati.
Človek naravo izkuša kot dobro in kot hudo. Večinoma je celo
tako, da naravo običajno zaznamo takrat, ko nas ogroža, torej, kadar in če je
hudo. Posebno, če to hudo traja, npr. da smo bolni, da je dolgotrajno mraz ali
vroče, da manjka vode ipd. Vsi ti procesi so v naravi povsem običajni, in so
bili s stališča naravnih makrodogajanj doslej očitno nujni za razvoj do
prostorsko‑časovne točke, na kateri se trenutno nahajamo. In ker se nahajamo,
torej tudi smo, in pozitivistično gledano – tako pač gleda večina sveta – je samo
dejstvo, da smo, dobro. Dobro pa nikakor ne more biti posledica slabega ali
hudega ali celo zla.
Dobrost narave zaznamo bolj kot ne v izbranih trenutkih
presenečenj, ki jih v zracionaliziranem svetu hitro uvrstimo na področje
romantike ali celo romanticizma, čeprav jih zaznavamo z istimi čutili kot
pojave, ki jih obravnava razum. Ti "dobri" občutki nas lahko tudi –
zanimivo, niti ne redko – nekoliko negativno prizadenejo, saj večini ljudi porajajo
tudi antipod v smislu: zdaj je lepo, da bi le trajalo; a kaj, ko je v življenju
precej hudo. Dobrost narave torej zelo težko opredelimo, saj gre za hkratnost
tistega, kar dojemamo kot dobro, in onega, kar vsaj do neke mere dojemamo kot
zlo. V bistvu bolj dojemamo hkratnost perceptivnega antipoda dobro‑zlo, ki pa
je seveda predmet etike.
Klasična etika, ki dobro in zlo ntančno zna razločevati, tu ne deluje. Nastopi potreba po razmernostni etiki.