Morda je največji problem bolečine (ali težave) v njeni dvojnosti objektivnega in subjektivnega. Hkrati nas težava, ki res obstaja teži, in hkrati imamo obupen občutek, ker nas ta težava teži. Enako bolečina.
Če si zlomim roko imam tako dve težavi. Po eni strani me boli, recimo objektivno, ker je zlomljena in organizem pač deluje preko senzornega živčevja, hkrati pa ima vgrajene mehanizme, da se zdravi. Po drugi strani, subjektivni, me daje jeza, ker sem bil neroden, ker zdaj ne morem delati, ker me ovira pri delu, poslovanju, družabnosti ... Zdi se, da je pogosto to drugo bolečino težje prenašati kot dejansko telesno, in celo tako je morda, da ta druga bolečina vpliva, da se zlomljena kost počasneje celi.
Če imaš bolnega otroka, ali invalida, telesno ali duševno drugačnega od povprečja, je to bolečina sama na sebi. Stanje ljudje navzven nekako sprejemajo, navznoter redko. Redko. Hudo je, in človek si ne more nič pomagati: otrok je tvoj. In to "navznoter" je v bistvu druga bolečina, ki išče vzroke, celo krivdo v sebi ali drugih, teži in greni. In končno se zgodi, da celo premaga objektivno težavo invalidnega otroka in postane ta druga bolečina gonilo vseh bolečin, nekako kar sili še ono prvo objektivno bolečino, da je še hujša, in da se morda še manj popravi, kot bi se morda, morda pravim, lahko.
Če imaš gnilo družbo, je to precej nesreča. Nikamor se ne premakne, stoji gospodarstvo in javne zadeve, nazaduje znanost, neredko se vse skupaj v neki apatiji pogreza še moralno. Praktično ni primera, da ne bi krivde za takšno stanje naprtili vodilnim v podjetjih, lokalnih ali državnih ustanovah, izvoljenim politikom. In ta krivda je morda res tudi objektivna (čeprav se v medijih reče, da je "subjektivna"). Ob tej bolečini, ko človek opazuje padanje družbe, se pojavi še druga bolečina, to je brezishodnost, ker zadev ni mogoče rešiti. Tesnoba, ki sčasoma vodi celo v navidezno apatijo, potem vpliva nazaj na tiste, ki so odgovorni, in zadeve se samo še slabšajo. V turobnosti npr. volilci potem sploh niso sposobni presojati, kaj je prav, kaj ni, kdo je sposoben, kdo ni. In mrtvilo se le še povečuje. Pa je subjektivno.
Bolečina torej ni ena, ampak sta (vsaj) dve hkrati. In posebnost te dvojnosti je, da tista, ki smo ji rekli objektivna, v bistvu ni odvisna od nas. Boli nas objekt, torej nekaj, kar je zunaj nas, čeprav zgleda drugače: je to zlomljena noga, naš otrok ali okoliška družba. A to ni v nas, ampak smo mi del tega: noge, otroka ali družbe! Odgovor na to bolečino ni mogoč. S tem se ne poistovetimo, izkušnja pa nam kaže, da osebno za nas rešitev vsaj potencialno obstaja. Vsaj z begom, če drugače ne.
Ta druga bolečina je bolj trdovratna že za spoznati, in še bolj za zdraviti. Ni ji mogoče ubežati. Je pa to tista bolečina, ki je ozdravljiva le z našo hkratno predanostjo in trdno odločitvijo. To je bolečina, na katero je treba odgovarjati, ker je odgovor nanjo možen, in sploh edino zdravilen. To je bolečina odgovornosti in naše notranje drže. Je subjetivna, zato se z njo pogovarjamo znotraj, in se zanjo odločanmo navznoter, na koncu pa jo tudi iz notranje strani navzvem ozdravljamo.