Pisati o stresu ne pomeni nič drugega kot stopnjevati stres. Zato tega v nadaljevanju ni pametno prebrati, če si v stresu.
Stalnica človekovega življenja - in najbrž tudi življenja drugih bitij - je odločanje. Stalno je treba izbirati to ali ono pot, ugotavljati, ali je bolje vzporedno, ali nasprotno, ali se bo izšlo, če malo ovinkamo, ali je treba na trdo ali bolj zmerno. Redki so, ki se ne odločajo - a se zanje potem odločajo ali morajo odločati drugi. Vede ali nevede.
Odločitve so lahko pravilne ali napačne. In veliko intuicije je potrebno, da človek že ob odločitvi ve, da je nekaj bolj prav kot bi bilo, če bi se odločil drugače. Večinoma se pravilnosti naših odločitev pokažejo šele pozno pozno v prihodnosti. A to ni razlog, da ne bi odločitev sprejemali odgovorno in v najboljšem možnem prepričanju. Sploh pa negotovost, ki se razkrije šele v prihodnosti, ni razlog, da se sploh ne bi odločali.
Ko gledaš koga, ki se odloča, ti je večkrat precej jasno, da se je odločil napačno. In hudo je, če nimaš vpliva, če vpliva na primer niti ne želiš imeti, ali celo tako, če v velikem zaupanju, da se bo vendarle rešila brezizhodna situacija ob očitni napaki, dopustiš, da se zgodi, kot se zgodi - ker ni mogoče nič drugače storiti. Upanje v brezupju.
Napačne odločitve se značilno povečajo, če je človek pod stresom. Prav očitno je, kako nekdo, kadar je razburjen, naredi nekaj narobe, čeprav natanko veš, da je sposoben narediti tisto še kako prav. In nič ne moreš, nisi on ali ona, morda celo v nezaželjenosti. Le od daleč ti je morda dopuščeno opazovati.
Stresa ni mogoče pregnati s tem, da govoriš proti stresu, da skušaš reševati napeto situacijo z vehementom znanja in morebitnih izkušenj ali podobnega. Ne. Stres je mogoče reševati samo s popolno diametralo, z nečem, kar je kategorično drugačno od povzročitelja stesa, vzdrževanja, popolnoma drugačno od percepcije človeka, ki je vstresu, povsem nekaj drugega kot je tolažba ali miritev ali razpredanje o tem, kako bi bilo lepo in enostavno, če stresa ne bilo.
Napačno bi bilo misliti, da je stres vedno slaba reč. Namreč, zgodi se, da določeno zadevo lahko zadosti hitro uredimo samo v stresu. Tudi pri vzgoji včaih pomaga dopustiti, da je vzgojenec toliko pod stresom, da se njemu samemu odprejo oči prav zaradi spoznanja, da tako ne gre. V to smer gredo nekatere veje logoterapije in drugih tehnik. Tu gre v bistvu za nek protistres, s katerim vsaj začasno uravnotežimo dejanskega. A potem je treba zadevo vseeno spraviti v znosno življenjsko valovanje.
Stres je lahko nameren, kar način življenja, in ljudje postanejo kar hudobni, če koga kdo opozori, da je pod stresom, češ, tako je in tako mora biti. Uživajo? Se zdijo sebi bolj uspešni? Nameren stres je hudo nevaren predvsem za okolico, saj ga je težko razumeti. A zdi se, da je neredko celo načrtovan, in to družbeno načrtovan. Tako se nam vedno zdi, da smo v neki naglici, pod nekim pritiskom, da nas vse ogroža, okolje, soljudje, politika, javni dogodki, skratka nesreče take in drugačne. Ob poglobljenem pogledu bomo nemalokrat uvideli, da so to življenjske stalnice, da gre pravzaprav za našo osebno odločitev, pravzaprav odgovor, odgovornost, ali na tak princip življenja pristanemo ali ne.
Nameren stres je nevaren za družbo, za državo, celo za civilizacijo. Oziroma, kaže se, da ko je neka družba stalno v stresu, dejansko propada. Kaj je vzrok in kaj posledica - torej ali je stres krizi ali kriza stresu - pa v bistvu ni jasno. In prav zaradi te nejasnosti je zmeda še večja. A odločati se je vseeno treba. In to odgovorno, to pomeni tako, da odgovarjamo na razmere, ne da sem jim predajamo in sploh ne, da jih vsiljujemo; kakršnekoli.
Odvezovanje od stresa je pravzaprav odločitev za kategorično drugačen način pristopa do življenja. Ne moreš hkrati govoriti, da te TV poneumlja, in te zadeve gledati. To se popolnoma izključuje. Raje glej in bodi ob tem miren, in ne glej, in boti takrat miren. Ne pa navzkrižno, da si potem stalno nemiren. Mir je npr. taka "drugačna kategorija".
Nekateri mislijo, da stres lahko preganjajo s telesno rekreacijo in športom - a zdi se, da je v taki obliki, kot danes, to premalo celovito; na zahodu, kjer te zadeve sploh obstajajo, se namreč zraven prislinijo še ravno tiste dejavnosti, ki nas spravljajo v stresne razmere, to je potrošništvo. Nekoliko bolj bi človek verjel v umetnost, kulturo. A ta spet znatno zanemarja telesni del človeka. Morda gre s hobiji, a kaj ko so pogosto vezani na visoke stroške, ki jih moramo pokrivati s stresnim rednim delom. Pa še ozko so usmerjeni, in človeka zapirajo v specifične družbene kroge.
Ostane nam tako bolj-kot-ne le narava, in to naša notranja - vključno telesna - in okoliška, zunanja. Ja, nekoliko tudi občudovanje lepot ali raziskovanje zanimivosti. A bolj dogajanje, bolj življenje v svoji živosti sámi. Ostane nam torej vsakodnevni ritem, kakršen nam je vgrajen, ostanejo nam mesečne in letne periode, ostane nam vsakotrenutnost teka od rojstva do smrti, rahlo nihanje in iznihanje, skratka, sodelovanje misli in duha in telesnih procesov. Ostane nam naravna komunikacija, dialog z vsem, kar nisem jaz.